Nore misli norih sanj

Gledaš, tja nekam, tja nekam zelo daleč, daleč stran, kamor pogled skoraj več ne seže, samo nežno se dotikaš oddaljenih barv, ki se izlivajo v konec pozabljenih sanj. Konec je, odrezane so meje. Ni mej, samo še svet, ki se rojeva v tvojih sanjah. Kamorkoli sežeš, se s konicami prstov dotakneš nečesa, kar je nedotikljivo. V očeh se zrcali nekaj nevidnega, nekaj tako izpopolnjenega, da pravzaprav ne obstaja več. Razumeš vsako nepojasneno potezo v izteklem dnevu, ki je bil kot labirint brez konca. Strah te zbada v najbolj občutljive in najbolj ranljive kotičke tvojega telesa, ampak ti hodiš, korak za korakom v popolni jutri.
Diha, samo še diha. Utrujajoča vojna se je končala. Lovljenje vsakega posameznega diha je zbledelo v preteklost, ostale so samo še stopinje njenih čevljev v temno rjavem blatu. V njenem nasmehu so se zasidrale slike njenih sanj. Iz puha so zrastla krila, bela kakor so beli oblaki na sinje modrem nebu. Kot da bitke sploh nikoli ne bi bilo, kot da je včerajšnji dan jutrišnji dan, spet in spet napolnjen z norimi mislimi.
Neomejeno, kot je neomejeno tvoje polje brez mej in brez njih, brez tistih, ki so ti kradli tisto, kar ti je pripadalo. Vse ostaja mogoče, ampak ti boš sledil tisti prefinjeni misli, ki te bo končno osvobodila, ki te bo odnesla v neskončnost in te ujela v nedolžen ples tvojih dolgo sanjanih sanj.
Ničesar, prav ničesar nisi izgubil, le spet si ujel balon, ki te bo ponesel v nekaj povsem novega, nekaj povsem popolnega. In končno se k tebi vrnejo nore misli norih sanj.

Svoboda

Je, ampak ni. Kot senca, ki je, ampak vseeno ne obstaja zares. Čutiš, ampak ne čutiš. Kot ti, ki čutiš, ampak vseeno ne čutiš zares. Letim, ampak ne letim. Kot jaz, ki letim, ampak vseeno ne letim zares.

Ne potrebuješ, dokler sam sebe ne prepričaš, da potrebuješ. Ko potrebuješ, postane tvoje telo, duša, srce odvisno. Visiš na nitki, kot lutka. Cikel, ki se vrti in potuje po ustaljenih tirnicah. Zdi se, da se ne bo nikoli nehalo vrteti. Lutka, ki igra znova in znova v eni in isti zgodbici, pa vendar srečni zgodbici. Ampak kaj se bo zgodilo, ko bo enkrat zmanjkalo, kar zdaj daje življenje tvojemu telesu, duši, srcu? Kaj se bo zgodilo, ko bo navada v sekundi prešla v ogromne količine sprememb? Kot da bi svet obstal na mestu, da bi se čas zaustavil, kot da bi nehal dihati. Pa bi res? Zavedanje. Za strahom in ustesnjenostjo se skriva moč, to veš. Uničiti, dokler te ne bodo uničili? Ampak, saj potrebujem.. Potrebujem?! Biti odvisen od nečesa, kar pravzaprav nikoli nisi zares potreboval.
Še zadnja nitka popusti. Tvoje telo je neobremenjeno. Čakaš, da te bo nekaj pobralo in te poneslo nazaj, te pritrdilo v to, kar si verjel. Vse ostane na istem mestu, spomini visijo pred tvojimi očmi, se zibljejo sem in tja in čakajo, da jih boš pospravil, ti pa samo brezizrazno stojiš in še vedno čakaš. Kar naenkrat postaneš nekdo, ki ga ne poznaš več. Nekdo, ki se je ves ta čas skrival za lutko. Obupano upaš, da se ni nič spremenilo. Kako, kam, zakaj zdaj?
Čas. Tiiiiiiiiiik, taaaaaaak.. Ena minuta se začne enačiti z enim dnevom. Nikoli ni nihče trdil, da bo karkoli v življenju lahko. Lahek je le ta del, ko še nevedno prikimaš tej trditvi, čeprav ne veš točno, čemu prikimavaš. Sediš, kot cunjasta punčka v izložbi trgovine, ki že celo večnost z istim obrazom strmi v prazno. Kaj čutim? Daj no, nekaj moram čutiti! Kaj za vraga čutim?!
Po neizbežnem mirovanju se začneš spraševati, česa se pravzaprav najbolj bojiš. In potem se začneš spraševati, zakaj bi te moralo biti strah? Zakaj bi te moralo biti strah nečesa, kar ti daje krila? Zavedati se začneš svoje moči in veš, da je nov, prelep, sončen dan tik pred tvojimi očmi, le da si ves ta čas trdno pritiskal svoje dlani ob obraz. Mogoče si bil že dolgo pripravljen na to, mogoče si že dolgo nezavedno čakal na svobodo.

Pogrešam te..

Konec

Zenice se povečajo kljub preveliki svetlobi, ki ostro prodira v oči. To sem jaz, to je moje življenje, to je to, kar sem iskala.
Iskala sem, čeprav je bilo že zdavnaj odkrito, samo čakalo je na pravo uro, minuto, sekundo, da v moje življenje zariše cilje. Vse okoli je ena velika zmešnjava, nepojasnjeni pojmi, svet, ki ga ne bom nikoli razumela, Zemlja se vrti in vrti, ne pusti mi zadihati in dati času čas. Saj sem se upirala, z vso svojo močjo, ki sem jo imela. Ampak nisem našla, kar sem iskala. Le kako bi našla, ko še vedela nisem, kaj iščem. Tisto, mogoče tudi tisto, zagotovo ne tisto, ampak mogoče, če bi bilo to za malenkost prilagojeno, ampak tisto je v redu, tudi tisto in tisto. Ampak jaz si tistega, tistega in mogoče še tistega ne želim! Želeti?
Tik tak. Tik tak. Sončni žarki začnejo prodirati v sobo z zelenimi stenami. Jutro. Šola. Iti domov. Tik tak. Tik tak. Trava. Fotoaparat. Tik tak. Tik tak. Boli me glava. Sprehod. Tik tak. Tik tak. Spati. Tik tak. Tik tak. Kam, kako, kdaj?
Želeti, hoteti, doseči. Natančno določeno. Natančno zarisano. Občutek, ko dejansko veš, kaj želiš? Enkraten. Nasmeh.

Toliko bi lahko bilo še napisano in povedano, toliko misli še izraženih, toliko čustev še izlitih.. Včasih pa je le dobro vedeti, kdaj zapreti vrata in pustiti preteklost v preteklosti. Natipkala bom še zadnji stavek, zadnjo besedo, zadnjo piko in zaprla to škatlico spominov.

"This is not the end. It is not even the beginning of the end. But it is, perhaps, the end of the beginning." -Winston Churchill

Nerazumljena

Modro, globoko, nerazumljivo, visoko nebo. Tu in tam mimo mojega obraza pribrenči čebela ali čmrlj in se zapodi na najbljižjo cvetočo marjetico. Voham na novo pokošeno travo. Tako prijeten vonj je. Sonce mi rahlo, z drobnimi iglicami, zbada v oči. Prekrijem si oči.

Nekajkrat pomežiknem, pomanem si svoje oči, s prsti se dotikam ven, celega obraza in se želim znebiti tiste megle na mojih očeh, zaradi katere vidim le tvoje obrise. »Dobro jutro.« Nimam pojma, čemu te besede, ki jih potiho izgovoriš. Zakaj ta pozdrav in zakaj vsi drugi pozdravi, ko potem sediva drug ob drugi in se pretvarjava, da je to le še en dan, ko si nimava kaj povedati? Pa si opazila, da se to kar naprej ponavlja? Je to le bled spomin na najino prijateljstvo? Ali so ti stavki, ki že dolgo niso več stavki, tu le zato, ker morajo biti? Ugriznem se v jezik in tudi jaz monotono izgovorim brezpomenske besede, ki bi jih najraje vrgla ob tla in skakala po njih, dokler ne izgine ta občutek neprijetnosti. Ubija me, ko si tu pa te vseeno ni. Ko samo si, ampak te ni. Ni te. Ne več.

Tukaj je torej odgovor na tvoje vprašanje. Vem, da si ga zastavlaš, vem da ga ne boš izgovorila, vsaj ne pred mano. Tolikokrat sem pristopila k tebi, trdno odločena, da ti povem pa sem začela govoriti nekaj povsem brezveznega in brezpomenskega tisti trenutek, ko bi ti lahko povedala kaj mnogo pomembnejšega. Končno ti želim napisati, kako čutim, ker enostavno ne zdržim več, ne morem več zadržati v sebi. Vem, da boš to verjetno prebrala. In pravzaprav ne vem, če resnično želim, da se prepoznaš ali ne. Bojim se tvojega odziva.

Odhajam stran. Korak za korakom, vedno dlje. Stran od nečesa, kar je nekoč bilo, tako trdno in pristno, kar je nekoč bilo varno, kar je bilo zavetje. Včasih je lažje samo iti mimo, včasih je lažje sploh ne pogledati, sploh ne poslušati. Lažje je, če enostavno ne poskušam biti več del tvojega življenja, ker je občutek grozen. Saj veš, tisti občutek, da te nekdo odriva stran? Včasih želim nehati bežati. In neham bežati pred tabo. Takrat šele začutim, kako velika laž je vse skupaj. Sploh me ne poznaš več, sploh te ne poznam več. Kdaj se je to zgodilo? Kdaj se je vse končalo? Kdaj si mi nehala zaupati skrivnosti? Kdaj sem se začela počutiti ob tebi nepovabljeno? Veš, pride dan, ko imam za trenutek občutek, da je vse normalno, kot je bilo včasih. Pogrešam dni, ko je bilo tako vsak dan.. Zdaj jih skoraj več ni.

Žal mi ni vseeno. Če bi mi bilo, bi bilo veliko lažje. Ne bi požirala besed, ne bi ti želela povedati, iz kakšne perspektive vidim stvari jaz in ne bi želela oditi čim dlje od tebe samo zato, da ne bi vedela, videla, čutila, slišala, kako zelo je zbledelo to prijateljstvo.

Iztegnem roko. Prsti se skoraj dotikajo modrine, ki se razprostira nad mojim telesom. Na hrbtu, vratu, nogah čutim konice vsake trave posebaj. Prijetno je ležanje na hladni, z marjeticami postlani pomladno zeleni preprogi, ki kar poka od svežine. Torej, boš spet tu, ko te bom potrebovala?