Skozi tanke liste breze pronicajo ostri, zaslepajoči, v snope povezani žarki pozno jesenskega sonca. Na tla rišejo senco počasi zibajoče se breze. Nagiba se na eno stran in spet na drugo. Sem ter tja, kot balerina s preciznimi gibi. Veje se premikajo v melodiji vetra, ki vztrajno pleše po pisani travniški preprogi.
Bosa stopata po mehki in rahlo vlažni travi, ki jima sega skoraj do kolen. Bilke trave in rož ju nežno božajo po goli koži. V daljavi se rišejo oblaki, beli kot sneg. Izgledajo puhasti in penasti in prav kličejo po tem, da bi se z razširjenimi rokami vrgla v njih, če bi jih dosegla.
Medtem ko dela dolge korake in medtem, ko se mu drobne cvetlice zapletajo med prsti, si zaželi, da bi točno tako ostalo za vedno. Zdi se mu namreč več kot popolno. Najraje bi obstal tam, sredi travnika, prepletal svoje prste z njenimi in prisluhnil njenem bitju srca, kako bije v ustaljenem in umirjenem ritmu. Sama sta, sredi ničesar. Hkrati pa nista niti malo osamljena.
Najlažje je oditi, ne videti in ne vedeti. Najlažje je stati tam in si predstavljati popolnost popolnosti. Preprosto nič drugega ne obstaja. Prav nič ni pomembnejše, kot tisti trenutek tam, z njo.
Nato izgine. Tam je in je ni več. Kam je odšla? Kam so izginili njeni odtisi stopal, ki so ostajali za njima? Kje so njeni prsti, ki so se dotikali njegove dlani? In kje je njeno srce? Kje je? Še vedno ga sliši, nekje v neskončnosti, ki počasi bledi, kot je naenkrat zbledela ona. Ne razume, kaj se dogaja okoli njega. V travi opazi kaplje temno rdeče krvi. Kje se nahaja? Kdo je on in kam sploh gre? Ali njegova duša sploh še obstaja?
Zdrzne se, ko pod brezo zagleda delček sredi trave rahlo poteptan z zemljo. Na koncu je v zemljo zakopan majhen spomenik. Ogromen šopek spominčic zakriva napisano ime na njem. Boječ se najhujšega počasi odgrne zaveso modrih cvetov. Njegovo dihanje se zaustavi. Njeno ime. Spomni se. Spomni se, kako je v njegovem naročju počasi izgubljal njeno bitje srca. Spomni se, kako je počasi izgubljal vsak njen dih. Spomni se, kako je z vsako kapljo krvi, ki je počasi tekla po njenem obrazu, izgubljal njeno dušo. Izgubil jo je. Zakaj je ni mogel rešiti? Zakaj je morala oditi?
Vsak list breze posebaj se udaja jesenki pesmi in se počasi in povsem neopazno barva v nežen odtenek rumene barve. Veje se bohotijo v širno nebo, kot da bi poskušale ujeti zadnje žarke prijetno žgočega sonca. Drobni listki na njih silijo navzven, kot da bi želeli pobegniti v svobodo.
Pobegniti v svobodo. Zapreti čustva v majhno škatlico, ne videti in ne vedeti. Preprosto pozabiti.
Bosa stopata po mehki in rahlo vlažni travi, ki jima sega skoraj do kolen. Bilke trave in rož ju nežno božajo po goli koži. V daljavi se rišejo oblaki, beli kot sneg. Izgledajo puhasti in penasti in prav kličejo po tem, da bi se z razširjenimi rokami vrgla v njih, če bi jih dosegla.
Medtem ko dela dolge korake in medtem, ko se mu drobne cvetlice zapletajo med prsti, si zaželi, da bi točno tako ostalo za vedno. Zdi se mu namreč več kot popolno. Najraje bi obstal tam, sredi travnika, prepletal svoje prste z njenimi in prisluhnil njenem bitju srca, kako bije v ustaljenem in umirjenem ritmu. Sama sta, sredi ničesar. Hkrati pa nista niti malo osamljena.
Najlažje je oditi, ne videti in ne vedeti. Najlažje je stati tam in si predstavljati popolnost popolnosti. Preprosto nič drugega ne obstaja. Prav nič ni pomembnejše, kot tisti trenutek tam, z njo.
Nato izgine. Tam je in je ni več. Kam je odšla? Kam so izginili njeni odtisi stopal, ki so ostajali za njima? Kje so njeni prsti, ki so se dotikali njegove dlani? In kje je njeno srce? Kje je? Še vedno ga sliši, nekje v neskončnosti, ki počasi bledi, kot je naenkrat zbledela ona. Ne razume, kaj se dogaja okoli njega. V travi opazi kaplje temno rdeče krvi. Kje se nahaja? Kdo je on in kam sploh gre? Ali njegova duša sploh še obstaja?
Zdrzne se, ko pod brezo zagleda delček sredi trave rahlo poteptan z zemljo. Na koncu je v zemljo zakopan majhen spomenik. Ogromen šopek spominčic zakriva napisano ime na njem. Boječ se najhujšega počasi odgrne zaveso modrih cvetov. Njegovo dihanje se zaustavi. Njeno ime. Spomni se. Spomni se, kako je v njegovem naročju počasi izgubljal njeno bitje srca. Spomni se, kako je počasi izgubljal vsak njen dih. Spomni se, kako je z vsako kapljo krvi, ki je počasi tekla po njenem obrazu, izgubljal njeno dušo. Izgubil jo je. Zakaj je ni mogel rešiti? Zakaj je morala oditi?
Vsak list breze posebaj se udaja jesenki pesmi in se počasi in povsem neopazno barva v nežen odtenek rumene barve. Veje se bohotijo v širno nebo, kot da bi poskušale ujeti zadnje žarke prijetno žgočega sonca. Drobni listki na njih silijo navzven, kot da bi želeli pobegniti v svobodo.
Pobegniti v svobodo. Zapreti čustva v majhno škatlico, ne videti in ne vedeti. Preprosto pozabiti.
No comments:
Post a Comment