Nesmisel

Se ti kdaj zdi, da nič, kar te obdaja, nima smisla? Preprosto živiš, obdan z barvami, z molekulami zraka, s tišino, z glasbo, s hrupom, svetlobo, temo. Zdi se nepomembno. In končno se ti zdi, da črke, ki jih ustvarjaš po snežno belem papirju s črno črnim tušem, nimajo smisla. Drobno napisane črkice se tesno držijo skupaj, tvorijo nesmisel, ki ga ne razumeš. Pa še vedno pišeš. Misli, nesmisel tvojih čustev, nerazumljivo, preveliko, da bi lahko razvozljav ta velik klobčič nečesa, kar ne poznaš, presvetlo in preveč, preveč je vsega.

Ampak občutek je božanski. Preprosto te zasvoji. Boli, ampak to je tako prijetna bolečina, za trenutek sploh ne dihaš, samo si, po telesu se sprožijo mravljinci in tvoje telo naenkrat postane neobvladljivo in ponovno postane vse en velik nesmisel. Nesmisel, ki si ga kar naprej želiš, da ostane in da sploh ne mine. Ne veš, o čem govorim. Nesmisel, mar ne?

In spet si tu, in spet stečem v tvoj objem, in spet me poljubiš na čelo, nos, ustnice, ki trepetajo zaradi mrazu. Svoje hladne dlani prisloniš na moj vroč hrbet in me močno prviješ ob svoje telo. In dišiš, kako prijetno dišiš. Poznam ta vonj, a ga ne znam opisati.

Zakaj je nebo modro in zakaj je neskončno? Zakaj je trava tako prijetno zelene barve?  In le zakaj je sneg bel? Zakaj obstaja ta čudovita majhna stvar, ki se imenuje ljubezen? In zakaj prav vse stoji na glavi, zakaj vse ostalo izgubi pomen, ko si z mano ti? Želim vedeti, kaj vse to pomeni, pa ne razumem. Smejem se, kar tako, ker si tu. Veš, daješ mi krila. Skočila bom in upala, da znam leteti.