Svoboda

Je, ampak ni. Kot senca, ki je, ampak vseeno ne obstaja zares. Čutiš, ampak ne čutiš. Kot ti, ki čutiš, ampak vseeno ne čutiš zares. Letim, ampak ne letim. Kot jaz, ki letim, ampak vseeno ne letim zares.

Ne potrebuješ, dokler sam sebe ne prepričaš, da potrebuješ. Ko potrebuješ, postane tvoje telo, duša, srce odvisno. Visiš na nitki, kot lutka. Cikel, ki se vrti in potuje po ustaljenih tirnicah. Zdi se, da se ne bo nikoli nehalo vrteti. Lutka, ki igra znova in znova v eni in isti zgodbici, pa vendar srečni zgodbici. Ampak kaj se bo zgodilo, ko bo enkrat zmanjkalo, kar zdaj daje življenje tvojemu telesu, duši, srcu? Kaj se bo zgodilo, ko bo navada v sekundi prešla v ogromne količine sprememb? Kot da bi svet obstal na mestu, da bi se čas zaustavil, kot da bi nehal dihati. Pa bi res? Zavedanje. Za strahom in ustesnjenostjo se skriva moč, to veš. Uničiti, dokler te ne bodo uničili? Ampak, saj potrebujem.. Potrebujem?! Biti odvisen od nečesa, kar pravzaprav nikoli nisi zares potreboval.
Še zadnja nitka popusti. Tvoje telo je neobremenjeno. Čakaš, da te bo nekaj pobralo in te poneslo nazaj, te pritrdilo v to, kar si verjel. Vse ostane na istem mestu, spomini visijo pred tvojimi očmi, se zibljejo sem in tja in čakajo, da jih boš pospravil, ti pa samo brezizrazno stojiš in še vedno čakaš. Kar naenkrat postaneš nekdo, ki ga ne poznaš več. Nekdo, ki se je ves ta čas skrival za lutko. Obupano upaš, da se ni nič spremenilo. Kako, kam, zakaj zdaj?
Čas. Tiiiiiiiiiik, taaaaaaak.. Ena minuta se začne enačiti z enim dnevom. Nikoli ni nihče trdil, da bo karkoli v življenju lahko. Lahek je le ta del, ko še nevedno prikimaš tej trditvi, čeprav ne veš točno, čemu prikimavaš. Sediš, kot cunjasta punčka v izložbi trgovine, ki že celo večnost z istim obrazom strmi v prazno. Kaj čutim? Daj no, nekaj moram čutiti! Kaj za vraga čutim?!
Po neizbežnem mirovanju se začneš spraševati, česa se pravzaprav najbolj bojiš. In potem se začneš spraševati, zakaj bi te moralo biti strah? Zakaj bi te moralo biti strah nečesa, kar ti daje krila? Zavedati se začneš svoje moči in veš, da je nov, prelep, sončen dan tik pred tvojimi očmi, le da si ves ta čas trdno pritiskal svoje dlani ob obraz. Mogoče si bil že dolgo pripravljen na to, mogoče si že dolgo nezavedno čakal na svobodo.

Pogrešam te..