Nerazumljena

Modro, globoko, nerazumljivo, visoko nebo. Tu in tam mimo mojega obraza pribrenči čebela ali čmrlj in se zapodi na najbljižjo cvetočo marjetico. Voham na novo pokošeno travo. Tako prijeten vonj je. Sonce mi rahlo, z drobnimi iglicami, zbada v oči. Prekrijem si oči.

Nekajkrat pomežiknem, pomanem si svoje oči, s prsti se dotikam ven, celega obraza in se želim znebiti tiste megle na mojih očeh, zaradi katere vidim le tvoje obrise. »Dobro jutro.« Nimam pojma, čemu te besede, ki jih potiho izgovoriš. Zakaj ta pozdrav in zakaj vsi drugi pozdravi, ko potem sediva drug ob drugi in se pretvarjava, da je to le še en dan, ko si nimava kaj povedati? Pa si opazila, da se to kar naprej ponavlja? Je to le bled spomin na najino prijateljstvo? Ali so ti stavki, ki že dolgo niso več stavki, tu le zato, ker morajo biti? Ugriznem se v jezik in tudi jaz monotono izgovorim brezpomenske besede, ki bi jih najraje vrgla ob tla in skakala po njih, dokler ne izgine ta občutek neprijetnosti. Ubija me, ko si tu pa te vseeno ni. Ko samo si, ampak te ni. Ni te. Ne več.

Tukaj je torej odgovor na tvoje vprašanje. Vem, da si ga zastavlaš, vem da ga ne boš izgovorila, vsaj ne pred mano. Tolikokrat sem pristopila k tebi, trdno odločena, da ti povem pa sem začela govoriti nekaj povsem brezveznega in brezpomenskega tisti trenutek, ko bi ti lahko povedala kaj mnogo pomembnejšega. Končno ti želim napisati, kako čutim, ker enostavno ne zdržim več, ne morem več zadržati v sebi. Vem, da boš to verjetno prebrala. In pravzaprav ne vem, če resnično želim, da se prepoznaš ali ne. Bojim se tvojega odziva.

Odhajam stran. Korak za korakom, vedno dlje. Stran od nečesa, kar je nekoč bilo, tako trdno in pristno, kar je nekoč bilo varno, kar je bilo zavetje. Včasih je lažje samo iti mimo, včasih je lažje sploh ne pogledati, sploh ne poslušati. Lažje je, če enostavno ne poskušam biti več del tvojega življenja, ker je občutek grozen. Saj veš, tisti občutek, da te nekdo odriva stran? Včasih želim nehati bežati. In neham bežati pred tabo. Takrat šele začutim, kako velika laž je vse skupaj. Sploh me ne poznaš več, sploh te ne poznam več. Kdaj se je to zgodilo? Kdaj se je vse končalo? Kdaj si mi nehala zaupati skrivnosti? Kdaj sem se začela počutiti ob tebi nepovabljeno? Veš, pride dan, ko imam za trenutek občutek, da je vse normalno, kot je bilo včasih. Pogrešam dni, ko je bilo tako vsak dan.. Zdaj jih skoraj več ni.

Žal mi ni vseeno. Če bi mi bilo, bi bilo veliko lažje. Ne bi požirala besed, ne bi ti želela povedati, iz kakšne perspektive vidim stvari jaz in ne bi želela oditi čim dlje od tebe samo zato, da ne bi vedela, videla, čutila, slišala, kako zelo je zbledelo to prijateljstvo.

Iztegnem roko. Prsti se skoraj dotikajo modrine, ki se razprostira nad mojim telesom. Na hrbtu, vratu, nogah čutim konice vsake trave posebaj. Prijetno je ležanje na hladni, z marjeticami postlani pomladno zeleni preprogi, ki kar poka od svežine. Torej, boš spet tu, ko te bom potrebovala?