Panika

Kje si? Dober dan. Prosim, samo razmisli. Problem. Upam. Je že prepozno? Še vedno. In nihče ne ve. Na vrtu. Pa bo res? Sneg. Potrebujem samo minuto. Odkimam. Kaj je ljubezen? Grmi.  Kaj boš sedaj? Potrebujem še sekundo. Pojdi. Si prepričan? Uničeno. Sanjam. Ti. Seveda, razumem te. Strah. Karte padejo na tla. Romeo in Julija? Bum. Primi me za dlan. Ampak. Hvala. Ne! On je, poglej, oblečen ima črtast pulover. Čakala te bom. Imam dobre novice. Kdo si? Ni šlo. Jokam. Še vedno čakam? Za vedno. Kričim. Ne morem verjeti. Smeh. Bom zdržala? Konec? Panika, panika, panika... Panika!

Vdih, izdih... Diham. Še vedno diham? Bitje. Srce še bije? Jokam? Ampak ostalo ni nič več solz. Ustavi se, prosim, ustavi se. Svet, kam se vrtiš? Mimo mene bežijo samo še sence ljudi. Gledam njihove obraze, povešene poglede. Oči zmedeno opazujejo plakate, ki so prilepljeni eden čez drugega. Se boš ustavil? Boš prebral besedilo, napisano na njih? Vsaj opazil bledo mavrico?

Zadihaj. Narava, zasnežena drevesa, okrašeno mesto, polno svetlikajočih se lučk. Vidiš? Dogaja se, ta trenutek, ko si ti izgubljen. Ko tavaš, pa sploh veš, kam greš? Sneži, mraz obarva obraz v rožnato barvo. Smej se, razpri roke, poglej v nebo. Vrži se v na novo zapadel sneg, naredi angelčka, prebudi se!

Tik tak tik tak. Ne, niso sekunde, niso minute, niso ure. To je tvoje življenje. Kam hitiš? Boš zamudil vlak? Pa kaj, saj prihaja naslednji. Zamudil boš svet, zamudil boš ljubezen, zamudil boš svoje lastno življenje. Ne vidiš, hiti mimo tebe. Mimo. Čaka, da mu boš spet pripadal.

Diham? Napad panike počasi popušča. Vdih, izdih, diham. Se smejem? Obrišem sledi slanih solz. Ljubim? Ljubim ga. Živim? Z vso težo svojega telesa in širokim nasmehom se prepustim padcu na ogromen kup belega snega. Živim!