Konec

Zenice se povečajo kljub preveliki svetlobi, ki ostro prodira v oči. To sem jaz, to je moje življenje, to je to, kar sem iskala.
Iskala sem, čeprav je bilo že zdavnaj odkrito, samo čakalo je na pravo uro, minuto, sekundo, da v moje življenje zariše cilje. Vse okoli je ena velika zmešnjava, nepojasnjeni pojmi, svet, ki ga ne bom nikoli razumela, Zemlja se vrti in vrti, ne pusti mi zadihati in dati času čas. Saj sem se upirala, z vso svojo močjo, ki sem jo imela. Ampak nisem našla, kar sem iskala. Le kako bi našla, ko še vedela nisem, kaj iščem. Tisto, mogoče tudi tisto, zagotovo ne tisto, ampak mogoče, če bi bilo to za malenkost prilagojeno, ampak tisto je v redu, tudi tisto in tisto. Ampak jaz si tistega, tistega in mogoče še tistega ne želim! Želeti?
Tik tak. Tik tak. Sončni žarki začnejo prodirati v sobo z zelenimi stenami. Jutro. Šola. Iti domov. Tik tak. Tik tak. Trava. Fotoaparat. Tik tak. Tik tak. Boli me glava. Sprehod. Tik tak. Tik tak. Spati. Tik tak. Tik tak. Kam, kako, kdaj?
Želeti, hoteti, doseči. Natančno določeno. Natančno zarisano. Občutek, ko dejansko veš, kaj želiš? Enkraten. Nasmeh.

Toliko bi lahko bilo še napisano in povedano, toliko misli še izraženih, toliko čustev še izlitih.. Včasih pa je le dobro vedeti, kdaj zapreti vrata in pustiti preteklost v preteklosti. Natipkala bom še zadnji stavek, zadnjo besedo, zadnjo piko in zaprla to škatlico spominov.

"This is not the end. It is not even the beginning of the end. But it is, perhaps, the end of the beginning." -Winston Churchill