Poslušam, jočem, kričim, brišem črne solze v snežno bel rokav puloverja, udarim po mizi, roke zaskelijo od bolečine, ki sem si jo prizadela sama, spet poslušam, razmišljam, morda res nisem dovolj dobra, morda res nikomur ne pomenim nič, zrem v dim, ki je le še bleda sled majhne dišeče sveče, ki je pravkar pogorela, odidem.
Pridi k meni. Tako zelo te potrebujem. Veš kaj, zgini nekam! Ampak prosim te za objem, prosim te za ramo, na kateri lahko jočem. Nisi dovolj dobra, ne pomenim ti nič. Nisem neumna, da ne vidim, da sem zate brez pomena. Ampak pridi nazaj, prosim, ne odidi.
Pridi k meni. Tako zelo te potrebujem. Veš kaj, zgini nekam! Ampak prosim te za objem, prosim te za ramo, na kateri lahko jočem. Nisi dovolj dobra, ne pomenim ti nič. Nisem neumna, da ne vidim, da sem zate brez pomena. Ampak pridi nazaj, prosim, ne odidi.
Ne razumem več, res sem neumna. Tu si, odideš, ljubiš, sovražiš, smejiš se, jočeš... In jaz, jaz ostajam ob tebi. Tukaj sem, poslušam, opazujem začaran krog, še vedno. Ti pa me odrivaš stran. Kar naprej. Kaj pravzaprav želiš od mene, popolnost? Mar res ne vidiš? Ja, lagala sem, ko sem rekla, da sem takrat zaspala takoj po risanki. V resnici sem bedela dolgo v noč in končno zaspala zvita v klobčič s solznimi očmi. In ja, kradla sem. Ukradla sem sliko, kjer smo bili srečna družina. Težko je bilo poslušati tvoje jokanje vsako prekleto noč. Vse kar sem želela je bilo otroštvo, kakršnega so imeli vsi otroci okoli mene.
Naučila sem se požirati solze. Najprej samo pred tabo, nato sem nehala zaupati. Jokati, to je nekaj šibkega, kajne? Ampak veš, želela sem le objem. Nič več. Pa saj nikomur ni potrebno vedeti, kako v resnici čutim, imam prav? Postala sem odporna na kričanje, zmerjanje, žaljenje, jokanje. Še čutim? Mogoče. Kaj čutim? Ne vem. Povej mi ti, kaj čutim? Saj praviš, da me poznaš... Torej povej, sem srečna?
Odšla bom, iskala nekoga, ki me bo objel, ko bom na tleh.
Zbudim se, sončni žarki nežno pronicajo skozi okno in na listu papirja na njegovem vzglavniku puščajo vzorec čipkastih zaves. Zraven lista je naslonjen cvet bele lilije.
Zbudim se, sončni žarki nežno pronicajo skozi okno in na listu papirja na njegovem vzglavniku puščajo vzorec čipkastih zaves. Zraven lista je naslonjen cvet bele lilije.
Dobro jutro, mala moja. Poglej, sonce je vzšlo zate. Oprosti, ker te nisem zbudil, ko sem odhajal. Veš, ko spiš, zgledaš kot najlepši angelček. Danes večerja ob jezeru, kajne? Imam presenečenje zate. Ljubim te.

No comments:
Post a Comment