Ponovno

Jesen. Prečudovito obarvani listi so kot plod moje domišljije. Tako popolni, da se zdijo neresnični. A vendar obstajajo. Modro nebo nad mano se zdi še posebej lepe barve. Čeprav nočem priznati sami sebi, je v mojih mislih on. Ponovno. Njegov pogled, njegov nasmeh. Previdno stopam po travniku. Tukaj sem, a vseeno nekje daleč stran. Za trenutek se ustavim. Tukaj, prav na tem mestu sva stala spomladi. Bilo je toplo, a vendar sem potrebovala njegov objem. Njegovo telo, ki se me je nežno dotikalo. V meni je letalo tisoč majhnih metuljev, ki so prebujali čudovite občutke neminljive ljubezni.
Spomnim se njegovega dotika, poljuba. Spomnim se prav vsega. Ko sva sedela pod kostanjem in nepremično gledala v nebo. Neopazno sem ga mnogokrat gledala. Njegove modre oči, ustnice, vse njegove obrazne poteze, ki so se zdele brez ene same napake. Vedno znova mi je govoril, kako rad me ima. Naivno sem mu verjela. Naivno sem verjela besedi 'za vedno'.
Ljubezen. Nekaj tako popolnega, nedolžnega, dokler ne padeš. Dokler te ne ranijo. Pustiš se uničiti, se enostavno predaš. Naenkrat se zaveš minljivosti. Obupan si zatiskaš oči in upaš, da je vse skupaj le tvoja najhujša nočna mora, čeprav veš, da se iz te more ne boš prebudil.
Iz oči mi priteče solza. Preteklost v meni ponovno prebuja občutke tesnobe. Želim pobegniti pred svojimi mislimi. Dušijo me utrinki njegovega pogleda. Pred očmi se mi kar naprej vrti ista zgodba. On in jaz tam. Sva bila. A nisva več. Vse to se zdi tako daleč stran, pa se me še vedno nevidno dotika.
Močna bolečina v glavi. Neverjetno je, kakšno moč imajo spomini na njega. Vem, konec je. Tega se še predobro zavedam. Hočem oditi, nehati misliti na to. A ne morem se premakniti iz mesta, kjer nepremično stojim. Ujeta sem v pasti preteklosti.
Panično se oziram okoli sebe. Še pred nekaj minutami sem brezskrbno hodila po tem travniku in občudovala popolnost popolnosti. Zdaj pa je vse izginilo. Vse je postalo črno-belo. Nebo so prekrili oblaki, zakrili sonce. Veje dreves se žalostno zibajo v pesmi mrzlega vetra. Panika in strah v meni le še naraščata.
V hipu se mi pred očmi popolnoma stemni. V glavi začutim še močnejšo bolečino. Ravnotežje je izgubljeno. Vse okoli mene je naenkrat ovito v brezmadežno tišino. V mislih se mi odvije tisti večer. Hotela sem ga le presenetiti, a preden mi je uspelo, je uspelo njemu presenetiti mene.
Spomnim se njegovega in njenega smeha. Kot, da živita le drug za drugega. Obstala sem tam in nemočno gledala. V meni je nastal prav tak strah, kot je v meni sedaj. Ko sta se poljubila, so se iz oči usule solze. Obupano in izdano sem stekla stran. Nekdo me je ustavil in objel. Bil je on. Za trenutek trenutka sem želela ostati v njegovem objemu, a ko sem se spomnila nje, je želja zbledela. Iztrgala sem se iz njegovih rok, ki so me objemale. Nisem hotela poslušati njegovih opravičil in laži in… Hotela sem le stran od namišljene sreče.

Zbudim se. Glava me neznosno boli. Moje dihanje je umirjeno. Le kje sem? Bojim si odpreti oči. Nekje zunaj iz tega prostora se slišijo glasni koraki, ki hitijo sem in tam. Ko želim premakniti roko, me močno zaboli. Kaj se dogaja? Sem sama tukaj, ali…?
Končno se odločim odpreti oči. Svetloba me slepi, a se vseeno ozrem okoli sebe. Postelja, zraven nje omarica, na kateri je šopek rož. So zame? Miza in dva stola, umivalnik, omara. Vse je tako urejeno. To je zagotovo bolnišnica. Ampak, kaj počnem tukaj? Ozrem se tudi na drugo stran. Zagledam naslonjač, na katerem spi moja najboljša prijateljica Tia. Od veselja, da jo vidim, se mi na usta prikrade nasmeh. Počasi se začne prebujati. Ko zagleda moj širok nasmeh, mi steče v objem. Nekaj minut le sedi tam zraven mene in ovija roke okoli mojih ramen.
»Kaj ti je bilo, Rebeka? Si čisto znorela?! Da me nikoli več tako ne prestrašiš, si slišala?« je jezno in v strahu, a hkrati veselo, da me vidi živo, začela Tia. Jaz pa sem le sedela in se smejala. Pravzaprav sploh nisem vedela, kaj se je zgodilo.
»Šla sem na sprehod in začela razmišljati o Niku in o…« sem s sklonjeno glavo začela, a njenega imena nisem hotela izreči. »Kar naenkrat mi je bilo tako slabo, da se nisem mogla premakniti. Stemnilo se mi je pred očmi in potem…potem se ne spomnim več.« sem povedala Tii.
»In potem sem te na tleh travnika našla jaz. K sreči sem te videla skozi okno moje sobe, ko si odšla proti gozdu. Šla sem za tabo, saj sem ti želela nekaj povedati. Ne moreš si predstavljati, kako sem se ustrašila, ko sem te zagledala ležati tam na tleh. Najbrž si omedlela in močno treščila z glavo ob kamen na tleh. Začela si krvaveti. Lahko bi umrla!« mi je prestrašeno povedala Tia. Nato sva se spet obe veseli objeli. Bila sem srečna, da imam nekoga, ki mu toliko pomenim.

Ko so me izpustili iz bolnišnice, sem ponovno zadihala. Pravzaprav se je tukaj začelo moje novo življenje. Brez njega. Zdaj se počutim svobodno, kot ptica. Res je, da imam še nekaj ran zaradi preteklosti, ki me včasih zelo bolijo, a verjamem, da jih bo čas zacelil. Imam prijatelje, ki mi vsak dan vlivajo upanje in moč za dihanje. Ne mislim več na preteklost. Živim le še za danes.