A ne morem

Mimo naju drvijo nasadi zelenih dreves. Na travi so drobne kapljice dežja, ki še vedno nežno pada iz oblakov. Pred nama se odpira obzorje čudovitih barv mavrice in prav gotovo bi se je lahko dotaknila. Med nama vlada tišina. Tista, ob kateri slišiš vsa čustva, brez da bi spregovoril besedo. Gledam tvoj obraz, oči, ki bežijo sem in tja. Vsake toliko časa se srečajo z mojimi. Moje dihanje se ustavi, kot da sem ujeta v globini tvojih modrih oči.

Sedela sva na travi. Tvoje roke so me objemale okoli ramen. Na vratu sem čutila prav vsak tvoj izdih, ki je po meni sprožil tisoč mravljincev. Zdelo se mi je, da bi lahko ustavila čas. Živela bi samo v tistem trenutku. Sonce je upiralo svoje žarke v drobne marjetice, ki so rasle iz trave. Vedno, ko sva bila tam pod najinim drevesom, si odtrgal eno izmed marjetic in mi jo zataknil za pramen las. Potem si se zazrl v moje oči in me nežno poljubil na ustnice.

Že nekaj minut gledam skozi okno in opazujem sive, nežive stavbe, ki hitijo mimo naju. Mavrica je izginila. Ostali so le še temni oblaki na nebu, iz katerih bo vsak hip začelo deževati. Sva le dve, za svet tako nepomembni, osebi, ki ju veže nepopisljiva ljubezen. Ni mi mar, kaj govorijo ostali, zame si pomemben le ti. Peljeva se mimo najinega parka. Na roki začutim tvoj dotik.

»Sem ti kdaj povedal, da te ljubim?« si me vprašal, ko sva tistega dne sedala tam na travi in strmela v nebo. Pogledala sem te in se nasmehnila. Svoje prste si prekrižal z mojimi. V meni se je prebudil občutek tesnobe. Neznana bolečina, ki me je zadela naravnost v srce. Čutila sem nekaj, kar nisem nikoli prej. Čutila sem nekaj, kar nisem znala razbrati. Čutila sem hlad, ki je potovala po mojem telesu, čeprav si me ti grel s svojim telesom. Vedela sem, da je nekaj narobe. Da bo nekaj narobe.

Tvoja roka še vedno leži na moji. V ozadju je najina pesem.

If every word I said
Could make you laugh
I'd talk forever
I asked the sky just what we had
It showed forever
If the song I sing to you
Could fill your heart with joy
I'd sing forever..

Ni več visokih, zadušljivih stavb. Voziva se nekje izven mesta, še sama ne veva kam. Želiva le stran, se zapreti v najin svet. Oblaki postajajo vedno temnejši in temnejši. Visoke luči osvetljujejo cesto pred nama. Slišim, kako kaplje dežja padajo po sprednjem steklu avta. Ozrem se ven. Žalostna drevesa se nagibajo vsak na svojo stran. Nekje v daljavi slišim le še odmeve krikov prestrašenih ptic.
Dež pada vedno z večjo silo in kmalu ne zaznam več ceste, ki se je še malo prej razprostirala pred nama. V mene se naseli strah. Tudi v tvojih očeh zaznam negotovost in tesnobo. Pred nama se znajde močna svetloba. Vedno hitreje se giblje proti nama. Naenkrat zaslišim glasove zavor in nato se najin avto zaleti tako močno, da pristaneva nekje ob robu ceste. Najbrž leživa nekje na majhni jasici gozda. Čutim kaplje dežja, ki padajo na moj obraz. Glava me močno boli. Imam še toliko moči, da glavo obrnem na levo stran. Vidim te negibno ležati tam. Občutek panike.
Brez moči ležim zraven tebe in se ne morem premakniti. V glavi mi vedno znova odmeva kitica najine pesmi. Vidim, kako dež spira kri iz tvojega obraza. Potiho zajokam in zberem vse moči, ki so mi še preostale. Stegnem se do tvoje roke in svoje prste ovijem okoli tvojih. Naenkrat mi močno stisneš dlan. Zamižim in si zaželim, da se to ne bi dogajalo.
Čutim tvoje bitje srca, ki počasi pojenja. Moč tvojega stiska se vedno hitreje manjša. Zakričala bi, a ne zmorem. Ustavila bi tvojo dušo, a ne morem. Nekje daleč stran se sliši zvok sirene rešilnega avtomobila. Zdi se, kot da je že celo večnost od nesreče. Tudi dež počasi ponehava padati. Čutim še zadnje utripe tvojega srca. Nočem, da odideš. Ne!
A odideš. Čakam in upam, da bom začutila tvoj utrip srca, a ga ne. Z vsako sekundo se moje upanje manjša. Z vsako sekundo se veča čas večnosti. Ležim zraven tebe, a tebe več ni. Če te ni, tudi mene ni več. Moje srce je odšlo s teboj.
Zazrem se v nebo, ko po mojem licu spolzi solza žalosti, strahu in nepopisne ljubezni.