Noro zaljubljena

"Nimaš pojma, kdo sem! Kar naprej se vrtim v enem in istem vzorcu v upanju, da se bo nekaj spremenilo. Ljubim te in to je moja največja napaka. Zakaj si še vedno tukaj? Zakaj mi ne pustiš, da te zasovražim? Zakaj me vedno znova prisiliš, da te ljubim še bolj? Dej, izgini že enkrat. Ne potrebujem te. Ne želim si tvojega objema, nočem čutiti tvojega telesa ob mojem, nočem tvojega poljuba. Pusti me, da enkrat v življenju ne diham tako, kot bi morala." je stala pred njim in kričala. Ni znala razbrati svojih čustev. Še sama več ni vedela, kdo je, le kako bi vedel on. Njene misli so se prepletale, se zapletale in na koncu je nastel en sam velik klobčič nerazrešenih, nepoznanih, zavozlanih misli, ki so jo silile h kričanju.

Na koži je začutila prvo kapljico, ki se je odbila in se razpršila po njenem licu.  Zaželela si je, da bi začel dež padati tako močno, da bi se njene misli utopile. Pogledala je v nebo nad sabo, razprla roke, kot otrok, ki se bo zavrtel in se vrtel, dokler ne bo nemočno padel na tla in se smejal na ves glas, in čakala, da začuti tisti nepopisljiv občutek, ko te samo ena kapljica hladne vode pomiri in hkrati odnese daleč stran.Gledal jo je, kot da bi bila angel. Gledal jo je, kot da ni slišal niti ene besede, ki so pred nekaj minutami letele iz njenih ust. Začutil je niz kapljic, ki so se razpršile po njegovi roki. Stopil ji je bližje, tako, da jo je skoraj slišal dihati. V daljavi se je zabliskalo in le nekaj trenutkov kasneje zagrmelo. Občudoval je njene poteze obraza, njene oči, usta, njeno telo, roke, ki so silile v svobodo.
Pogledala ga je in se nasmehnila: "In kaj pravzaprav je ljubezen? Zakaj se ves svet vrti okoli nje, zakaj vse zgodbe vedno zaidejo v njo, zakaj se vedno znova vračamo, se ujamemo v njeno zanko, se upiramo in na koncu prepustimo njeni neizprosnosti? Pojasni mi! Nikoli me nisi ljubil, imam prav? Nikoli nisi zares mislil, kar si rekel! Izvoli, tukaj imaš možnost. Odidi!" Tega v resnici ni mislila resno in zagotovo si tega ni želela.
Dežne kaplje so se usule iz neba. Ni vedela, ali naj ostane ali odide. Ni vedela, ali bo on ostal ali odšel. Ni vedela, kaj si želi. "Pojdi že enkrat!" je zakričala, medtem ko je dež odplaknil njene solze. Stala je tam in si predstavljala, kakšen je občutek, ko ležiš v travi, gledaš v popolnoma modro nebo. Tako modro, da se v njem izgubiš. Bi bila svobodna? Ne bi bila. Ležala bi, počutila bi se svobodno, v resnici pa bi bila le zaljubljena.
Prijel jo je za dlan, jo z vso silo povlekel k sebi in jo objel. Upirala se je, se želela odmakniti od njega. Dežne kaplje so se z vso silo zaletavale v njuna telesa. Premočena sta stala na poletnem dežju. Še bolj tesno jo je privil k svojem telesu in začutil njeno podivjano bitje srca. Pomislil je, kolikokrat sta tako stala objeta. Je želel to zapustiti?

Zajokala je, solze je s seboj odnesel dež. Svoje roke je ovila okoli njegovega mokrega telesa. Čeprav sta bila premočena, je čutila njegovo toplino. Glavo je naslonila na njegov prsni koš in pustila, da jo misli odnesejo stran. Zamižala je in se spomnila njegovih poljubov. Spomnila se je, kako jo je vedno znal umiriti. Ni želela, da odide. Ni ga želela zasovražiti. Potrebovala ga je bolj, kot kdajkoli prej.
Pogledala je navzgor, proti njegovimi očmi, ki so strmela v njo. "Lahko me zasovražiš, jaz te bom še vedno ljubil. Lahko trdiš, da te ne poznam, pa vseeno veš, da berem tvojo dušo. Lahko kričiš, lahko jočeš, lahko se smeješ, vedno bom ob tebi. Lahko me odrineš stran, pa bom vedno znova prišel nazaj ne glede na to, kolikokrat mi boš zaluputnila vrata pred nosom. Punčka, ljubim te!" Njegove zadnje besede so odmevale po ulici. Po cesti so stale luže in se lesketale v svetlobi sonca, ki je pokukal izza oblakov.

Ljubil jo je in ona je ljubila njega. Njune ustnice so se dotaknile. Njuni premočeni telesi sta zadrhteli in se pri tem zlivali eno z drugim. Prepravljali so ju mravljinci po celem telesu. Za trenutek sta se spogledala in se nasmehnila. Bila sta tam, skupaj. Bila sta tam, ustvarjena eden za drugega. Bila sta tam, noro zaljubljena!