Starinska budilka, pa saj veste, tista z dvema zvončkoma in dvema nogama, je glasno in prav nič razumevajoče zaropotala na kupu knjig, ki so kot nesimetričen stolpič stale ob postelji. Stolpič ni izgledal ravno stabilen in nevarnost, da bi se porušil, je bila precejšnja. Sonce je nežno butalo v temna tla skozi bele, dolge zavese. Bile so opazno predolge, a tako ji je bilo precej bolj všeč, kot če bi bilo vse izmerjeno in do pikice natančno. Perfekcije ni marala nikoli v življenju. Pravzaprav se je ob njej počutila omejeno in zadušljivo.
Bela, velika, kovinska postelja je sobi dala prav poseben pridih. Na njej je ležala bela z rumenimi, rdečimi in oranžnimi pikami posuta odeja in dva velika in udobna vzglavnika. Stene sobe so bile umazano bele, le ena je bila nežno rumene barve. To je bila stena, na kateri je bila naslonjena velika bela omara in miza. Na mizi je ležal odprt dnevnik, svinčnik je ležal ne deleč stran. Vaza s temno rdečo vrtnico je bila naslonjena na steno. Bila je že posušena, a vendar je ni hotela vreči stran. Na njo jo je vezalo preveč spominov, ki so jo nasmejali kadarkoli se jih je spomnila. Nabrane travniške rože so tako vedno ostajale brez vaze in posledično brez vode. Posušile so se na mizi, za seboj pa pustile le kanček cvetličnega prahu. Zraven vaze je bila še namizna lučka, par knjig in svinčniki, ki jih skoraj nikoli ni uporabljala. Imela je to čudno navado. Pravzaprav ne navado, temveč neko navezanost na predmete. Zbirala je navadne svinčnike, jih puščala ležati na mizi in vedno, ko se je odločila, da bo končno enega od njih dejansko uporabila, se je v trenutku, ko je potegnila le kratko potezo po papirju, premislila. Občutek je bil drugačen, napačen. Vzela je star, nekoč rdeče barve svinčnik, ki ga je le s težka držala v roki, saj ji je kar naprej polzel izpod prstov. Bil je namreč že tako majhen, da ga ni uspela ošiliti brez, da bi za ta postopek porabila več minut. Nanj je bila navezana tako kot na vrtnico. Ja, oba sta bila stara, na videz brez pomena, a od njiju se ni uspela ločiti. Vedno znova se je oklepala preteklosti.
Tudi njen star dnevnik, v katerem so bili zapisani vsi njeni strahovi, želje, hrepenenja, razočaranja, kjer je bilo zaprto njeno srce, ko je bila le naivna najstnica, je ostajal na mizi. Takrat je iskala samo sebe, svoj obraz. Za sabo je puščala strahove, vendar so jo s časoma vsi ujeli nazaj v svoj objem. Bala se je. Pa ne kač ali pajkov in ne starih ljudi, ki ti zavidajo mladost... Vse te strahove lahko premagaš. Ampak ona se je bala življenja.
Na kovinskem stolu je visela bela poletna obleka, ki ji je, ko si jo je oblekla, segala do kolen, črne hlače, ki so neopazno bledele z vsakim pranjem in siva moška in za njo mnogo prevelika srajca. Vedno, ko je zjutraj vstala, je pograbila srajco, ki jo je on pustil vsak večer zmečkano na stolu, se oblekla in si pripravila zajtrk. Tako je stala bosa v kuhinji, na sebi je imela le spodnje hlačke in preveliko srajco. Oboževala je vonj njegovega opojnega parfuma. V njem se je izgubila in odtavala daleč od tega planeta. Tako je lažje pričakala popoldne, ko je vstopil v stanovanje in ga nasmejano poljubila na lice kot majhen otrok, poln pričakovanj. Vedno, ko je bila tako nasmejana, jo je radovedno spraševal, kdo ji je na obraz prilepil tako širok nasmeh. In zanj je imela vedno enak odgovor. On je bil vedno ta razlog. On je bil tisti, ki je bil brez razloga ta razlog. Njegove oči, njegovi dotiki, njegov glas, njegovi prameni las, ki mu padajo na čelo in prikličejo popolnost v njenih očeh. Stopila je tesno ob njegovo telo, tako tesno, da je čutila njegovo bitje srca, ovila je roke okoli njegovega vratu in mu po tiho šepnila: "Pogrešala sem tvoje oči.". Njegove oči so se zasvetile kot takrat, ko si v pričakovanju prvega poljuba. Odmaknil je pramen las, ki ji je silil na obraz in jo brez besed poljubil.
Počutila se je mlado, svobodno. Njegov objem ji je hkrati dajal varnost in neomejen prostor, v katerem si je dovolila biti to, kar je. Energija je gorela v njenih očeh. Občutek v njej je bil prav tak, kot ga je vedno iskala. Ker je preprosto vedela. Kakorkoli je čutila, ko ga ni bilo ob njej, na karkoli je mislila, ne glede, kakšni strahovi so se ji podili po glavi in jo držali, da ni mogla dihati, je vedela, da bo njegov objem postavil vse na svoje mesto. Spet se mu bo predala. Prepustila mu bo svojo dušo, svoje telo, svoje srce. Ker je končno zaupala. Zaupala je sebi, zaupala je njemu, zaupala je svetu in zaupala je življenju. Njegov objem je spremenil vse. V njegovem objemu je bil cel svet njen. V njegovem objemu je bil svet ujet v njej.
Bela, velika, kovinska postelja je sobi dala prav poseben pridih. Na njej je ležala bela z rumenimi, rdečimi in oranžnimi pikami posuta odeja in dva velika in udobna vzglavnika. Stene sobe so bile umazano bele, le ena je bila nežno rumene barve. To je bila stena, na kateri je bila naslonjena velika bela omara in miza. Na mizi je ležal odprt dnevnik, svinčnik je ležal ne deleč stran. Vaza s temno rdečo vrtnico je bila naslonjena na steno. Bila je že posušena, a vendar je ni hotela vreči stran. Na njo jo je vezalo preveč spominov, ki so jo nasmejali kadarkoli se jih je spomnila. Nabrane travniške rože so tako vedno ostajale brez vaze in posledično brez vode. Posušile so se na mizi, za seboj pa pustile le kanček cvetličnega prahu. Zraven vaze je bila še namizna lučka, par knjig in svinčniki, ki jih skoraj nikoli ni uporabljala. Imela je to čudno navado. Pravzaprav ne navado, temveč neko navezanost na predmete. Zbirala je navadne svinčnike, jih puščala ležati na mizi in vedno, ko se je odločila, da bo končno enega od njih dejansko uporabila, se je v trenutku, ko je potegnila le kratko potezo po papirju, premislila. Občutek je bil drugačen, napačen. Vzela je star, nekoč rdeče barve svinčnik, ki ga je le s težka držala v roki, saj ji je kar naprej polzel izpod prstov. Bil je namreč že tako majhen, da ga ni uspela ošiliti brez, da bi za ta postopek porabila več minut. Nanj je bila navezana tako kot na vrtnico. Ja, oba sta bila stara, na videz brez pomena, a od njiju se ni uspela ločiti. Vedno znova se je oklepala preteklosti.
Tudi njen star dnevnik, v katerem so bili zapisani vsi njeni strahovi, želje, hrepenenja, razočaranja, kjer je bilo zaprto njeno srce, ko je bila le naivna najstnica, je ostajal na mizi. Takrat je iskala samo sebe, svoj obraz. Za sabo je puščala strahove, vendar so jo s časoma vsi ujeli nazaj v svoj objem. Bala se je. Pa ne kač ali pajkov in ne starih ljudi, ki ti zavidajo mladost... Vse te strahove lahko premagaš. Ampak ona se je bala življenja.
Na kovinskem stolu je visela bela poletna obleka, ki ji je, ko si jo je oblekla, segala do kolen, črne hlače, ki so neopazno bledele z vsakim pranjem in siva moška in za njo mnogo prevelika srajca. Vedno, ko je zjutraj vstala, je pograbila srajco, ki jo je on pustil vsak večer zmečkano na stolu, se oblekla in si pripravila zajtrk. Tako je stala bosa v kuhinji, na sebi je imela le spodnje hlačke in preveliko srajco. Oboževala je vonj njegovega opojnega parfuma. V njem se je izgubila in odtavala daleč od tega planeta. Tako je lažje pričakala popoldne, ko je vstopil v stanovanje in ga nasmejano poljubila na lice kot majhen otrok, poln pričakovanj. Vedno, ko je bila tako nasmejana, jo je radovedno spraševal, kdo ji je na obraz prilepil tako širok nasmeh. In zanj je imela vedno enak odgovor. On je bil vedno ta razlog. On je bil tisti, ki je bil brez razloga ta razlog. Njegove oči, njegovi dotiki, njegov glas, njegovi prameni las, ki mu padajo na čelo in prikličejo popolnost v njenih očeh. Stopila je tesno ob njegovo telo, tako tesno, da je čutila njegovo bitje srca, ovila je roke okoli njegovega vratu in mu po tiho šepnila: "Pogrešala sem tvoje oči.". Njegove oči so se zasvetile kot takrat, ko si v pričakovanju prvega poljuba. Odmaknil je pramen las, ki ji je silil na obraz in jo brez besed poljubil.
Počutila se je mlado, svobodno. Njegov objem ji je hkrati dajal varnost in neomejen prostor, v katerem si je dovolila biti to, kar je. Energija je gorela v njenih očeh. Občutek v njej je bil prav tak, kot ga je vedno iskala. Ker je preprosto vedela. Kakorkoli je čutila, ko ga ni bilo ob njej, na karkoli je mislila, ne glede, kakšni strahovi so se ji podili po glavi in jo držali, da ni mogla dihati, je vedela, da bo njegov objem postavil vse na svoje mesto. Spet se mu bo predala. Prepustila mu bo svojo dušo, svoje telo, svoje srce. Ker je končno zaupala. Zaupala je sebi, zaupala je njemu, zaupala je svetu in zaupala je življenju. Njegov objem je spremenil vse. V njegovem objemu je bil cel svet njen. V njegovem objemu je bil svet ujet v njej.
No comments:
Post a Comment