×.×
Pred 3 tedni.
Pomlad je in vse se prebuja. To je tisti najlepši čas. Ko se resnično zdi, da obstaja popolnost. Da obstaja vsaj za trenutek brezmadežnost življenja. Sedim tukaj na klopci v mestnem parku. Kot vedno sanjarim o nemogočih rečeh. Moje sanje se zdijo neuresničljive, kot da so daleč stran, čeprav so pravzaprav tukaj, v mojih mislih.
Topli žarki sonca me slepijo. Svet se naenkrat postavi na glavo in zdi se, kot da je to eden izmed tistih pocukranih filmov. Svet se vrti v drugo stran, v meni se prebudijo spomini. Kako bi bilo, če bi iz sebe spravila tiste besede, ko stojiš pred mano in me gledaš v oči. Neštetokrat sem že hotela poleteti, pa sem vedno padla na tla.
A vedno znova vstanem, vedno znova upam na trenutek, ki se mogoče ne bo nikoli zgodil. Samo zaradi te malenkosti, ki se ji pravi ljubezen. Pravzaprav ne vem več, zakaj še vztrajam. Vem, brez tebe ne bi preživela. A mogoče bom prav zaradi tebe umrla. Ponovno sem ujeta v mreži življenja. Me boš rešil? Prosim, odpelji me stran!
V solzah ležim na tleh. Na tla počasi padajo kapljice krvi. Rdeče so, kot tiste žametne vrtnice, ki si mi jih dal za moj 15. rojstni dan. Še vedno se spomnim, kako sem drhteče strmela v tvoje modre oči, čeprav je od takrat minilo že kakšno leto in pol. Zdi se, da nimam več moči, da bi ponovno vstala.
V sobi je tišina, a slišim tvoj glas. Vidim tvoj obraz, čeprav te ni. Z rokavom si iz ustnice obrišem kri. Z dlanjo previdno potipam po desnem licu. Od bolečine me po telesu spreleti strah in tesnoba. Najraje bi se predala. Nimam več moči in želje, da bi se bojevala za svoje življenje.
Še vedno ležim na hladnih tleh, a v meni je neznosna vročina. Zaslišim trkanje, a se od bolečine ne morem niti premakniti. In pravzaprav se ne trudim, ker je tako ali tako zaman. Naj se že enkrat konča.
Zaprem oči in upam, da bo kdorkoli že trka odšel stran. Slišim, kako se odprejo vrata stanovanja. Nekdo previdno začne stopati proti moji sobi. Zdi se, kot da so se njegovi koraki pospešili. Kot da me je zagledal ležati v mlaki krvi. Na čelu začutim dotik, ki ga prav dobro poznam. Odprem oči in vidim tvoje oči, ki zaskrbljeno gledajo v moj obraz. Narahlo se nasmehnem, čeprav me zaboli vsakič, ko se premaknem.
Dvigneš me in me položiš v posteljo. »Ti je to storil oče? Povej mi! Ne bom pustil, da tako ravna s tabo!« resno rečeš, ko se usedeš zraven mene. Nimam moči, da bi ti odgovorila, a pravzaprav ti sploh ne bi hotela povedati resnice, čeprav jo že veš. A tudi zlagati se ne bi mogla. Obraz mi najbrž prekriva preveč modric.
Vstaneš in odideš v kuhinjo. S seboj prineseš led, ki mi ga položiš na obraz. Močno me zaskeli, a vseeno sem vesela tvojega dotika.
»Moraš nekomu povedati!« me rotiš. Od tistega dne, ko me je oče ponovno pretepel je minilo dva tedna, a modrice še vedno niso popolnoma izginile. »Prosim, razumi me, da enostavno ne morem. Preveč me je strah.« izgovorim in gledam v tla. Pogledam te v oči in v njih vidim, kar nisem še nikoli prej. »Ne veš, kako me je strah zate vedno znova, ko odideš sama domov. Nikoli ti nisem povedal, kako zelo te imam rad. Nisem hotel uničiti tega prijateljstva. A vedi, da bom naredil vse, da te zaščitim!« po dolgem premoru rečeš in zdi se, kot da ti je naenkrat žal, da si mi povedal za svoja čustva. Čakaš, da bom izdavila vsaj kakšno besedo, a nekako še vedno ne dojamem, kaj si mi pravkar rekel. Si me res ves ta čas imel rad? Kaj se dogaja? Sanjam?
Naenkrat je vse odeto v meglo. Še vedno molčeče stojim pred tabo. Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi ti povedala, kako čutim. Sva res oba molčala in mislila, da bo tako najboljše? Moje misli prekineš ti. Poljubiš me.
Zdi se, da je spet vse na svojem mestu, ko si v moje življenje prinesel kanček barve, čeprav še zdaleč ni vse tako, kot bi moralo biti. Od kar naju je z očetom pri mojih 7 letih mama zapustila, sem bila z vsakim letom bolj zaprta vase. Oče je začel popivati in kmalu sem bila jaz tista, ki sem bila kriva prav za vse. Vedno znova sem se prepričevala, da sem si zaslužila, ko me je oče udaril. Spomnim se še, ko me je prvič pretepel do krvi. Vse skupaj se je stopnjevalo.
Zdaj pakiram svoje obleke v potovalko. Prepričal si me, da je čas za spremembe. Očeta ni še doma, a vseeno se bojim, da mi ne bo uspelo uiti. Pospravim še mamino sliko iz nočne omarice in odidem iz svoje sobe. Takrat se na vratih pojavi oče. Spet pijan. S strahom čakam, kaj bo storil.
Jočem v tvojem objemu z modricami na obrazu. »Prav si imel. Čas je za spremembe. A za drugačne. Ne želim več živeti. Ne zmorem več. Zagrozil mi je, da me bo našel, kjerkoli bom!« Želiš me prepričati v nasprotno, a pred mano je le še tema. Nič nima več smisla. Končno vem, da se mora tukaj končati.
×.×
Za nama se rišeta senci. Nikoli nisem hotela, da bi se končalo tako. Vedno sem hotela tisti srečen konec, kot se to dogaja v vseh pravljicah, ki prikazujejo navidezen, neresničen svet. Splezava čez ograjo na mostu. Še zadnjič me poljubiš na ustnice. Še zadnjič se moje oči srečajo s tvojimi. In potem poletiva v večnost, skupaj v popolno pravljico.
No comments:
Post a Comment