Nekega dne

Si kdaj pomislil, da se vse dogaja s svojim namenom? Da si prav ti vstopil v moje življenje in mi dal razlog za dihati. Že celo življenje sem sama. Svoje mame se ne spomnim. Nanjo me veže le njena slika. Nikoli ti nisem povedala, kaj se je zgodilo. Umrla je, ko sem bila stara 4 leta. Prometna nesreča. Nikoli nisem poznala svojega očeta. Odšel je še pred mojim rojstvom. Ne veš, kako zelo ga sovražim. In tako sem ostala brez vsega. Pa saj veš, pristala sem v sirotišnici. Zavračala sem vse okoli sebe. Nisem se hotela sprijazniti s svojim življenjem. To ni moje življenje! Dokler nisem spoznala tebe.
Glavo sem naslanjala na tvojo ramo, gledala kako gredo gozdovi, reke, travniki mimo naju. Kako gre življenje mimo naju. Z vlakom sva se peljala proti svobodi. Pravzaprav sva bežala pred svetom. Zdel si se brezbrižen, a čutila sem tvoj nemiren utrip srca. Že nekaj minut sva tiho sedela, kot da sva popolna neznanca, ki nimata ničesar skupnega. Nasproti naju je sedela le starejša gospa. Najbrž sva se ji zdela nemočna najstnika, ki ne vesta kaj ju čaka v svetu, ki nimata pojma o življenju. A ne, nisva bila.
V pričakovanju sva zrla v prihodnost, a vseeno sva se je na smrt bala. Bova uspela ubežati svetu, ki naju želi ločiti? Vem, ne bi smela dvomiti. Tam si bil, vem, moral bi ostati. Zaupala sem ti. Še vedno ti. Poskušala sem se zbrati. Nisem hotela misliti o tem. Konec je. Odhajala sva. Končno sva odhajala po poti, ki naju je dolgo čakala.
Zdrznila sem se, ko je v tvojem žepu začel zvoniti telefon. Pogledal si me, globoko vzdihnil in pogledal na ekran telefona. Na njem se je ponovno izpisalo 'Mami'. Pustil si, da zvoni. Z nasmehom si me pogledal, kot da bi želel povedati, da imaš vse pod kontrolo. Spraševala sem se, ali ti je žal, da si odšel. Ti res pomenim več, kot vse drugo? »Povej mi, ti je žal?« sem potiho vprašala. »Žal za kaj?« si me začudeno pogledal. »Da si kar odšel in pustil svoje življenje za sabo?« Resno si me pogledal in rekel: »Lia, ti si moje življenje. Nikoli mi ne bo žal, da sem odšel stran od sveta, ki te je želel raniti. Ki je želel raniti oba.« Nasmehnila sem se. Tako vesela sem bila, da mi stojiš ob strani. Poljubil si me.
Vlak je počasi začel zavirati. Vstala in odšla sva proti izhodu. Sledila sem tvojim korakom. Nestrpno sem se ozirala okoli sebe. Bila sem presrečna, a strah v meni še vedno ni izginil. Izstopil si in mi podal roko. Objeta sva stala pred vlakom, dokler ni odpeljal. Z nasmehom sem te pogledala v tvoje žareče oči. Svoje roke si še tesneje ovil okoli mojih ramen, nato pa me poljubil na čelo.
Prijela sem te za roko. Še zdaj se spomnim, kako močno si me prijel. Odšla sva do ceste in ustavila taksi. Odpeljala sva se do obale. Sonce je bilo še vedno močno. Bilo je nekaj ljudi na plaži, otroci so kričali in se lovili. Počutila sem se tako svobodno. Po dolgih letih sem končno lahko zadihala. Odšla sva do prvega hotela. Tam naj bi ostala dokler ne bi imela dovolj denarja za kaj drugega. V sobi sva pustila tistih nekaj stvari, ki sva jih na hitro vzela s seboj.
Sonce je ravno zahajalo, ko sva sama sedela na plaži. V tvojih očeh sem videla sijaj. »Uspelo nama je.« si mi zašepetal na uho. A nisem bila tako prepričana. Še vedno sem se nemirno ozirala okoli sebe in čakala, da me bo kdo zagrabil za roko in odpeljal nazaj. Mogoče sem čutila, da se bo nekaj zgodilo. A vseeno sem upala, da so to le moje misli. V tvojem objemu sem se počutila varno.

Na nebu so se začele svetlikati majhne svetleče pikice. Moje telo je drhtelo od mrazu. Stisnil si me k sebi. Tiho sva sedela na tisti plaži. Mogoče sva hotela pozabiti na vse. Mogoče sva upala, da naju ne bodo našli. Mogoče..
In potem se je zgodilo. Spomnim se, kako si zakričal moje ime, ko sem padla. Ne vem, kaj se je zgodilo. Želela sem vstati, a naenkrat je postalo vse črno. Kot, da bi v enem trenutku nekdo izbrisal vse. Močno sem udarila ob neko skalo. To je vse kar se spomnim. Vem le, da sem se zbudila v neki sobi, ki je bila tako brezbarvna, neživa. Nisem vedela, kaj se dogaja, kje sem. Skušala sem se spomniti, kaj se je zgodilo, a enostavno ni šlo.
V sobo je stopila neka oseba v beli halji. Najbrž je bila zdravnica. Brez besed je stopila do neke naprave, si nekaj zapisala in odšla nazaj ven. Še vedno sem se hotela spomniti svojega življenja, a nisem mogla. Vse je bilo ovito v temo. Naenkrat sem se spomnila sirotišnice. Pravzaprav nisem vedela, zakaj sem videla sirotišnico. Potem pa je spet vse postalo črno. Kot najhujša nočna mora. Vedela sem, da je bilo za menoj grozno življenje, a se ga nisem mogla spomniti.
V sobo si vstopil ti. Zamižala sem in se te skušala spomniti. Zakaj sem začutila močno bolečino v trebuhu, ko si vstopil? Slišala sem, kako si stopil k moji postelji. Počasi sem odprla oči in videla, kako se oziraš okoli sebe. Kot da ne bi smel biti tu. »Kako si, Lia?« si me vprašal. Nisem vedela, kaj na ti rečem. Bila sem tiho. »Prosim, reči kaj. Se me spomniš?« Odkimala sem. »Jernej sem. Prosim, spomni se me. Se res ne spomniš? Zbežala sva. Prišel sem pote v sirotišnico in te odpeljal stran.« Prijel si me za roko. Naenkrat sem se spomnila prav vse. Spomnila sem se te. Spomnila sem se tvojega dotika. Spomnila sem se, kako so mi v sirotišnici branili, da bi karkoli imela s teboj. Spomnila sem se, kako so te sovražili.
Po licih so mi pritekle solze. Objela sem te. Vedel si, da sem te spoznala. »Lia, našli so te. Tukaj so. A ne vedo, da sem pri tebi. Oprosti mi.« Tako težko sem dihala. Dušilo me je. Čakala sem, da se zbudim iz te more. A se nisem.
V sobo je vstopila direktorica sirotišnice. Nikoli je nisem marala. Zdaj pa sem jo zasovražila. Spomnim se njenega obraza, ko te je zagledala pri moji postelji. V hipu je poklicala varnostnike. »Rad te imam, Lia. Nikoli ne pozabi tega. Našel te bom, pa naj stane kar hoče. Našel te bom in te za vedno odpeljal stran!« si še rekel, potem pa so te za roke prijeli varnostniki in te začeli vleči ven iz moje sobe. V joku sem kričala, naj te nikar ne odpeljejo. Direktorico sem rotila, naj me spusti oditi s teboj, a me je brez usmiljenja držala. Tvoj glas je počasi odhajal stran. Še vedno sem hotela uiti, še vedno sem kričala. Bila sem tako obupana. Končno je tvoj glas izzvenel. V joku sem pokleknila na tla. Z rokami sem si prekrila obraz. Zdelo se je, da se je mi je življenje porušilo, da so ostali le še boleči spomini.
Zdaj sem tukaj, pišem ti pismo. Spet sem v sirotišnici. Dekle, ki je pred nekaj tedni začela delati tukaj, mi je povedala, da ve, kje si. Tudi ona je bila včasih v sirotišnici. Samo njej lahko zaupam. Tistega dne, ko si odšel, sem hotela umreti. A zdaj upam. Upam zate. Vedno, ko se želim vdati, se spomnim tvojih zadnjih besed. Nekega dne bom za vedno odšla od tu. Nekega dne bom za vedno lahko ostala v tvojem objemu. Nekega dne..

Rada te imam, Lia.