Vedno sem prezirala ljudi, ki niso imeli volje do življenja, ki so se zapirali vase. Preprosto jih nisem znala razumeti. Življenje je lepo, dokler se ti ne zlomi na tisoče drobnih koščkov. Želiš jih sestaviti nazaj v celoto, a nikoli več ne bo tako izpopolnjena kot prej. Vedno bo nekaj manjkalo. Vedno bo ostajala bolečina, ki tako prekleto boli. In najhujše je to, da končno lahko razumeš tiste, ki jih poprej nisi. Ker se je zgodilo tebi. Nekaj, česar nikoli nisi pričakoval.
Odeta v črno obleko sem stala tam. Telo mi je drgetalo od mrazu in bolečine. Še vedno se nisem zavedala, da se to dogaja prav meni. Mislila sem, da bom izgubila ravnotežje. Želela sem se vdati. Želela sem pasti pred vsemi, hotela sem stran, a hkrati sem želela ostati tam za vedno. Misli so mi uhajale drugam, slišala sem le neko mrmranje duhovnika in tiho jokanje. Spominjala sem se vseh trenutkov z njim. Pred očmi se mi je vrtel film, takšen, kakor pravijo, da ga vidiš pred smrtjo. Spomnila sem se, kako me je nosil na ramenih medtem, ko se je skozi množico ljudi prerival do gospe, ki je prodajala balone. Kako mi je vsak večer bral zgodbice, dokler nisem trdno zaspala. Kako me je navdušeno in z nasmehom na ustih pogledal, ko sem prebrala svojo prvo poved. Kako je nekoč…
Nekoč. A ne več. Odšel je daleč proč. Ponesrečil se je. Z motorjem. Sovražim motorje! Še vedno se spomnim besed policista, ki je tisti dan pozvonil na vrata hiše. Pri meni je bila moja najboljša prijateljica Lina. Ko sem zaslišala zvonec, sem se hihitajoče, ne vedoč kaj se je zgodilo, odšla odpreti vrata. »Si ti Naja?« me je brez pozdrava vprašal. Prikimala sem. K vratom je takrat prišla tudi Lina. »Zgodila se je prometna nesreča. Žal mi je, a tvoj oče je utrpel tako hude poškodbe, da je umrl na kraju nesreče. Zaletel se…« želel je še nekaj dodati, a mu to ni uspelo. Iz oči so se mi v trenutku vsule solze, postalo mi je vroče in zadnje, kar se spomnim, je tema.
Ko sem se zbudila na svoji postelji, sem mislila, da so bile vse skupaj samo neumne sanje, saj se meni to zagotovo ne bi zgodilo. Vsaj upala sem tako. Tega ne bi preživela. A ko sem pogledala okoli sebe in zagledala Lino in slišala mojo mamo, ki se je s tresočim glasom pogovarjala s policistom, sem vedela, da nisem sanjala. Mama je najbrž medtem, ko sem bila nezavestna, prišla sem, k očetu. Ločena sta že nekaj let. Lina je prišla k meni in me objela. Življenje brez očeta me je na smrt prestrašilo. Panično sem začela jokati.
In ne, ne najdem razloga, zakaj se je to zgodilo. Zakaj prav meni? Minilo je že več kot pol leta od njegove smrti. Sprašujem se, ali se bo to kdaj končalo. Ta neznosna bolečina, ki jo še vedno nosim v sebi. Ali bom kdaj lahko zaživela brez njega? Zdi se mi, da sem ostala brez vsega. Z mamo se od ločitve ne razumeva najbolje, zato sem se zelo navezala na očeta. Zdaj pa je ostala le še praznina. Popolnoma prazna praznina.
Počitnice so, zato dopoldne in popoldne doma preživim sama. Mama vsako jutro odide v službo. Trudim se ostati zbrana, želim se zamotiti, zato prižgem televizijo. A prav ničesar nima pomena. Ne morem se zbrati, ne morem nehati misliti na tisto nesrečo. Kar naprej se mi pred očmi odvija ista zgodba. Začnem pospešeno dihati. Ponovno me zajame panika. Usedem se na tla in z rokami objamem kolena, da bi se pomirila. A ne morem. Ne morem nehati misliti na to.
Če bi vstala, bi prav gotovo izgubila ravnotežje. Megli se mi pred očmi, ostajam brez zraka, po telesu me spreleti čuden občutek. Nikoli ni bilo še tako hudo, kot je danes. Čez dva dni praznujem rojstni dan in vem, da njega ne bo. Vem, da me ne bo nihče tako močno objel, kot me je on. Da mi ne bo nihče drug podaril takšnega nasmeha, kot mi ga je znal le on. Ne zmorem več. Pritisk je prevelik. Dovolj!
Ko sem se zbudila na svoji postelji, sem mislila, da so bile vse skupaj samo neumne sanje, saj se meni to zagotovo ne bi zgodilo. Vsaj upala sem tako. Tega ne bi preživela. A ko sem pogledala okoli sebe in zagledala Lino in slišala mojo mamo, ki se je s tresočim glasom pogovarjala s policistom, sem vedela, da nisem sanjala. Mama je najbrž medtem, ko sem bila nezavestna, prišla sem, k očetu. Ločena sta že nekaj let. Lina je prišla k meni in me objela. Življenje brez očeta me je na smrt prestrašilo. Panično sem začela jokati.
In ne, ne najdem razloga, zakaj se je to zgodilo. Zakaj prav meni? Minilo je že več kot pol leta od njegove smrti. Sprašujem se, ali se bo to kdaj končalo. Ta neznosna bolečina, ki jo še vedno nosim v sebi. Ali bom kdaj lahko zaživela brez njega? Zdi se mi, da sem ostala brez vsega. Z mamo se od ločitve ne razumeva najbolje, zato sem se zelo navezala na očeta. Zdaj pa je ostala le še praznina. Popolnoma prazna praznina.
Počitnice so, zato dopoldne in popoldne doma preživim sama. Mama vsako jutro odide v službo. Trudim se ostati zbrana, želim se zamotiti, zato prižgem televizijo. A prav ničesar nima pomena. Ne morem se zbrati, ne morem nehati misliti na tisto nesrečo. Kar naprej se mi pred očmi odvija ista zgodba. Začnem pospešeno dihati. Ponovno me zajame panika. Usedem se na tla in z rokami objamem kolena, da bi se pomirila. A ne morem. Ne morem nehati misliti na to.
Če bi vstala, bi prav gotovo izgubila ravnotežje. Megli se mi pred očmi, ostajam brez zraka, po telesu me spreleti čuden občutek. Nikoli ni bilo še tako hudo, kot je danes. Čez dva dni praznujem rojstni dan in vem, da njega ne bo. Vem, da me ne bo nihče tako močno objel, kot me je on. Da mi ne bo nihče drug podaril takšnega nasmeha, kot mi ga je znal le on. Ne zmorem več. Pritisk je prevelik. Dovolj!
Iz mizice pred televizijo, ki še vedno brez pomena hrešči, vzamem telefon. Vtipkam Linino številko. Zdi se mi, da je že tisočkrat zapiskal tisti nadležni zvok, ko čakaš, da se želena oseba oglasi. Končno dvigne slušalko. »Lina, prosim, pridi k meni.« sem rekla in takoj odložila. Vedela sem, da bo prišla. Vedno pride. Čakala sem in čakala. Minuta se mi je zdela tako neskončno dolga. Preprosto nisem več zdržala. Odšla sem v kopalnico in vzela bratovo britvico.
Vem, da lahko v enem samem trenutku prekinem bolečino. Tako zelo si želim oditi… Brez pomisleka potegnem najprej po levem, nato pa še po desnem zapestju. Kri se ulije iz ran. Počasi pokleknem na tla in čakam, da izgubim zavest. V tistem trenutku zaslišim korake. »Naja, kje si?« me pokliče Lina. Ko vstopi v kopalnico in me zagleda na tleh, pograbi brisačo in mi močno pritisni na obe rani. »Kaj si delala?« panično skoraj zakriči. Odpelje me v dnevno sobo in od tam pokliče rešilce. Bila sem omotična, a me je Lina spodbujala, da sem ostala budna.
Odpeljali so me v bolnišnico in mi povezali rane. Ostala sem živa. Tako zelo sem hvaležna Lini. Če ne bi prišla… Od tega dogodka so minili trije meseci. Redno hodim k psihologu. Vsak dan znova se spopadam z bolečinami v sebi, vsak dan znova poberem enega od razbitih koščkov življenja. Počasi sestavljam moje razbito življenje nazaj, čeprav vem, da bodo vedno ostajali boleči spomini. A sedaj znam in si upam upati.
(Zgodba posvečena njej, ki se je odločila odvzeti si svoje življenje in prekiniti mladost, ki bi jo morala živeti. R.I.P.)
Vem, da lahko v enem samem trenutku prekinem bolečino. Tako zelo si želim oditi… Brez pomisleka potegnem najprej po levem, nato pa še po desnem zapestju. Kri se ulije iz ran. Počasi pokleknem na tla in čakam, da izgubim zavest. V tistem trenutku zaslišim korake. »Naja, kje si?« me pokliče Lina. Ko vstopi v kopalnico in me zagleda na tleh, pograbi brisačo in mi močno pritisni na obe rani. »Kaj si delala?« panično skoraj zakriči. Odpelje me v dnevno sobo in od tam pokliče rešilce. Bila sem omotična, a me je Lina spodbujala, da sem ostala budna.
Odpeljali so me v bolnišnico in mi povezali rane. Ostala sem živa. Tako zelo sem hvaležna Lini. Če ne bi prišla… Od tega dogodka so minili trije meseci. Redno hodim k psihologu. Vsak dan znova se spopadam z bolečinami v sebi, vsak dan znova poberem enega od razbitih koščkov življenja. Počasi sestavljam moje razbito življenje nazaj, čeprav vem, da bodo vedno ostajali boleči spomini. A sedaj znam in si upam upati.
(Zgodba posvečena njej, ki se je odločila odvzeti si svoje življenje in prekiniti mladost, ki bi jo morala živeti. R.I.P.)
No comments:
Post a Comment