Moč poletja

S težkimi koraki in s kovčkom v roki po stopnicah odkorakam do odprtega prtljažnika očijevega avta. Sonce je ravnokar vzšlo, jaz pa že skačem iz enega na drug konec; pakiram tisto, kar na morju bom in kar ne bom potrebovala. Pravzaprav bi bilo najlažje, če bi s sabo lahko vzela kar celo sobo. Tako bi vsaj imela občutek, da sem doma in da grem lahko brez problema k Alji, moji najboljši prijateljici, ki je poleg tega moja soseda. Pred mano je spet tistih 14 dni polnih kričanja mojega mlajšega bratca in neprestanega nezadovoljstva mojih staršev zaradi moje slabe volje. Ali je kaj lepšega?
»Lara, se lahko prosim premikaš malo hitreje!« skoraj kriči moja mami. Res misli, da bom ob tej uri, ko bi lahko še trdno spala, premikala noge hitreje, kot jih? Mislim, da ne. »Edina naloga, ki ti je bila dana je, da neseš prtljago v avto, pa še to delaš, kot da imamo mesec časa.« še pametno doda oči. Medtem pa moj bratec Kaj skače okoli mene z rokavčki na rokah. »Kaj, do morja je še vsaj 4 ure vožnje! Res misliš imeti celo pot na sebi rokavčke?« ga nepotrpežljivo vprašam po tem ko prtljaga, ki sem jo morala prinesti do avta, končno pristane na svojem mestu v prtljažniku. »Seveda ne.« smeje reče oči in Kaju sname rokavčke, iz njih spusti zrak in jih da med ostalo prtljago. »Dobro, imamo vse?« mami reče pri sebi. »Ne! Moj iPod!« se k sreči spomnim, iz očijevih rok iztrgam ključ in stečem po stopnicah. Brez slušalk v ušesih toliko časa na dan, da se popolnoma izprazne baterija, ne bi nikoli preživela teh 14 dni.
Naše vožnje do Paga; polne kričanja staršev, da naj vsaj za minuto dam iz ušes slušalke in pridem iz svojega sveta, igranja Kaja s svojimi aviončki, avti, motorji in ne vem kaj še z vsem, postanki vsake pol ure, ker mojega predragega bratca zaradi litrov popitih sokov tišči na stranišče; raje ne bom opisovala. Lahko samo omenim, da sem presrečna, da smo končno prispeli v Novaljo, kjer imamo rezerviran apartma.
Svojo prtljago zmečem na posteljo in postopoma pospravim v omaro. Presrečna sem, da ima ta apartma 3 spalne sobe, ker če bi si sobo delila s… »Lara, očitno imamo na razpolago samo 2 spalni sobi. Kaj si bo s tabo naslednjih 14 dni delil sobo. Saj te ne moti, kajne?« me z nasmehom vpraša mami. »Kot, da imam drugo možnost.« razočarano in jezno odgovorim. Ko misliš, da res ne more biti huje, kot je, se tvoje počitnice na morju spremenijo v najhujšo nočno moro.
Po tej novici ne zdržim niti sekunde več v apartmaju. Poiščem kopalke in se odidem v kopalnico preobleči. Pograbim še brisačo in odidem na plažo. Sama! Do plaže je le kakih 100 metrov. Brisačo in japonke pustim na praznem delčku plaže. Do morja mi preostane le še nekaj korakov. Končno bom lahko pozabila, da sem pri svojih 16 letih na morju brez prijateljic, ki so pri tej starosti res nujno potrebne za resnično uživanje. Gledam na tla, da se ne bi kot za piko na i spotaknila in se osramotila. Nenadoma se pred mano znajde senca in preden se zavem, da sem preblizu telesu pred mano, treščim vanj.»Oprosti.« reče fant, v katerega sem se zaletela, čeprav bi se opravičiti morala jaz, a enostavno nisem še dobro dojela, kaj se je zgodilo. Pravzaprav njega, ki mi potrpežljivo ponuja roko, da bi se lažje pobrala iz tal, sploh še nisem uspela pogledati. Podam mu roko in ga pogledam v oči. Nenadoma mi zastane dih. Brez da bi se zavedala, se nasmehnem. »Si v redu?« me vpraša. »Ja… Ja, sem. Oprosti, jaz sem kriva.« končno izgovorim. Z nasmeškom mi še enkrat ponudi roko in se predstavi: »Mark.« Še vedno se ne morem nehati smejati. Najbrž sem izgledala, kot da bi spala z obešalnikom v ustih. »Jaz sem pa Lara.«
Po nekaj nerodnih minutah, ki so bile seveda posledica moje nerodnosti, me je vprašal, kaj bom počela zvečer. Glede na to, da sem tukaj s starši, ki najbrž komaj čakajo, da se znebijo mojega jezikanja in slabe volje, bom brez problemov danes zvečer uživala ne glede na to, kam me bo Mark odpeljal. »Torej se vidiva danes, točno ob 20h tukaj, na kraju najine nesreče.« me Mark z nasmeškom na ustih spomni na uro preden odide.
Še nekaj minut po tem nisem mogla verjeti, da se je to pravzaprav zgodilo meni in da to niso bile samo moje sanje. Prvič v življenju sem bila hvaležna moji nerodnosti. Smejoče sem končno občutila toploto morja. Poženem se v vodo kot petletni otrok, ki živi zato, da se lahko brezskrbno vrže v vodo. Pozabila sem, da sem tukaj s svojim pogostokrat nadležnim bratcem in brez prijateljic. Vse, kar je bilo sedaj v mojih mislih, je bil on.
Starši mi seveda niso mogli reči ne na vprašanje, če grem lahko danes zvečer ven s fantom, ki sem ga srečala na plaži pod pogojem, da ga najprej spoznata. Še vedno sem bila njuna majhna punčka, čeprav sem že skoraj odrasla. »Lara, kam boš šla zvečer? Ali ne boš šla z nami na sprehod? Zakaj ne boš šla z nami?« me ves čas z vprašanji nadleguje Kaj. »Ko boš nekoč star toliko, kot sem sedaj jaz, boš razumel. Zdaj pa prosim, če greš za nekaj minut ven iz sobe in me končno pustiš, da se preoblečem.« mirno odgovorim. Presenetljivo hitro se je pobral iz sobe. Hočem zakričati od veselja na ves glas, a tega raje ne storim, saj nočem tvegati dovoljenja za izhod.
V ušesa si dam slušalke, glasnost dam na najvišjo stopnjo in začnem poplesavati in skakati po sobi in predvsem po postelji. Po nekaj minutah norenja končno začnem z delom. Poiščem svoje najljubše kratke hlače in belo tuniko. V sobi imam k sreči ogledalo in mi ni potrebno poslušati tolčenja po vratih kopalnice naj se že končno poberem ven. Namažem si zgornje in spodnje trepalnice, ustnice pa s komaj opazno svetlo roza šminko in se počešem. Zdaj manjka samo še parfum. Poiščem še svoje balarinke in sem končala.
Navdušeno in s pričakovanji stopim iz sobe. Ura je 15 minut do osmih. Nestrpno se usedem za mizo in čakam, da se ostali družinski člani uredijo za odhod. Preden me bosta kamorkoli pustila z Markom, ga morata namreč mami in oči spoznati. Pa saj ju razumem. Ne razumem pa, zakaj hudiča se tako dolgo obirata! Vem, da je ura šele 12 minut do osmih, ampak enostavno ne morem več čakati.
Usedem se na večji kamen na plaži, kjer sem ga spoznala. Oziram se okoli sebe, a njega ni. Upanje, da bo prišel, počasi umira. Mogoče sem le sanjala, mogoče to sploh ni res. Starši se nekaj metrov stran pogovarjajo z znanci, ki so jih srečali. Kaj pa kot ponavadi skače okoli njih. Globoko zavzdihnem, poberem bližnji kamenček in ga vržem v morje, ki se zaganja v obalo.
Nenadoma mi oči prekrijejo dlani. Kaj, ki to pogostokrat dela, sigurno ni, saj ima veliko bolj drobne roke. Potipam dlani, po telesu me spreleti tista prijetna energija.
»Si mislila, da me no bo?« me vpraša Markov glas. Njegove dlani odprejo pogled na njegov smejoč obraz. Ne odgovorim, le srečna, ker je prišel, se nasmehnem. »Nisem vedel, da si lahko še lepša, kot si bila takrat, ko sem te pobiral iz tal.« še vedno smejoč reče. Nikoli nisem videla tako lepega nasmeha, kot ga ima on. Vstanem in rečem: »Starši te želijo spoznati. Saj veš, še vedno mislijo, da sem njihova majhna punčka, ki se bo zgubila v svetu. Upam, da te ne moti.« »Seveda me ne moti.« iskreno odgovori.
Odideva do mojih staršev in bratca. Predstavim jima Marka in očitno je, da jima je všeč. »Zdaj pa pojdita. Glej, da jo boš vrnil do polnoči.« Marka resno, a vseeno z nasmeškom opozori oči. Odpraviva se proti mestu. Pogovarjava se in pogovarjava. Zdi se, da se poznava že vrsto let. Ne vidim in ne slišim nikogar drugega, samo njega. »Pridi, vem kje imajo najboljši sladoled.« me Mark prime za roko in me odpelje do skrite mestne kavarnice.
Usedeva se za skromno mizico in naročiva sladoled. Smejoče se zreva drug drugemu v oči. Pravzaprav tokrat prvič zares vidim njegove modrorjave oči. Najin pogled prekine natakar, ki prinese sladoled. »Pusti denarnico pri miru. Tokrat plačam jaz.« me prekine pri iskanju denarnice po torbici.
Počasi odideva. Kar naprej me gleda. Sprašujem se, ali imam kaj na obrazu. »Je kaj narobe z mojo frizuro? Imam kaj na obrazu?« ga smejoče vprašam. »Ne.« odgovori. »Preprosto se te ne morem nagledati.« Veselo, a malo sramežljivo dodam: »Daj no, ni ti treba pretiravati.« A njegov obraz je izdajal, da misli resno.
Sprehajava se po potki na koncu mesta, kjer je le peščica ljudi. Zmračilo se je, na drugem koncu morja je prekrasen sončni zahod. »Ali se usedeva?« ga vprašam in pokažem na klopco. Usedeva se in nekaj minut le tiho opazujeva oranžnordeče barve, ki se prelivajo v daljavi. Sediva tako blizu, da se najini nogi na vsake toliko časa dotakneta. Čutim njegov pogled. Nežno se dotakne moje roke. Svoje prste preplete z mojimi. Pogledam ga, njegova iskrica v očeh me prevzame. V trebuhu me zaščemi. Njegov obraz se približa mojemu. Na ustih čutim njegov izdih. Zaprem oči, ko se najini ustnici združita. Enostavno je v mojih mislih le on. Zdi se, kot da je vse ostalo naenkrat zbledelo.

»Nocoj… Bilo je popolno.« tiho rečem, ko stojiva pred mojim apartmajem. Nasmehne se in me poljubi. »Oprosti, ampak moram iti.« rečem vedoč, da je le nekaj minut do polnoči. »Res moraš iti? Ne bi ostala z mano tukaj pod zvezdami?« me pogleda z najmilejšim obrazom. »Prosim te, ne spominjaj me na to, kaj bom zamudila. Veš, da ne morem ostati.« mu odgovorim. Prime me za roki in me poljubi na čelo. »Lahko noč.« rečem in se mu iztrgam iz rok, čeprav bi najraje ostala v njegovem objemu.
Naslednje jutro se zbudim z mislijo na njega. Počutim se polno energije. Vseeno mi je, da Kaj že na vse zgodaj skače po moji postelji. Počasi vstanem, objamem svojega bratca in ga veselo pozdravim. »Lara, je s tabo vse v redu?« me začudeno vpraša Kaj. »Ja, ja, seveda je vse v redu.« se nasmehnem in mu razmršim lase. Preverim, če me je kdo klical in opazim, da imam sporočilo. »Dobro jutro. Kako si spala? Ali prideš na jutranje kopanje? Čakam te na plaži. Mark« Odidem v kopalnico, umijem zobe in oblečem kopalke. Oči in mami še spita, zato jima pustim sporočilo, kje sem. Kaju v roko potisnem daljinec televizije in mu naročim, naj ne razgraja preveč na glas. Brez zajtrka se odpravim na plažo.

Naslednjih 13 dni je bilo kot iz pravljice. Uživala sem, kot nikoli prej. Z Markom sva ves čas visela skupaj. Priznam, zaljubila sem se do ušes. A počitnice na morju so minile veliko prehitro.
Bala sem se tega. Zadnji dan. Čeprav vem, da se bova še videla. A kaj, ko sem ga pogrešala že samo tistih nekaj ur ponoči, ko nisva bila skupaj. Čeprav sem žalostna, hočem uživati zadnji dan z njim. Srečna sem bila, ker oba hodiva v srednjo šolo v Ljubljano in se bova vsaj tam videla pogosteje, kot pa, če sva doma. Najini starši so se zmenili, da se bomo videli tudi med počitnicami, midva z Markom pa sva si obljubila, da se pokličeva vsak dan.

»Pogrešala te bom!« žalostno zrem v njegove oči. Starši so zapakirali še zadnje stvari, dali prtljago v avto in bil je čas za odhod. »Nočem oditi.« še dodam, ko vidim, da moramo oditi. Močno me objame in mi zašepeta: »Nikoli te ne bom pozabil. Zapomni si to. Rad te imam bolj kot vse na tem svetu.« Poljubi me. Po licu mi spolzi solza. Obriše jo in me poljubi na čelo. Nasmehne se s tistim njegovim najlepšim nasmehom in mi da vedeti, da me res ne bo nikoli pozabil.