Kjerkoli že si

Njeno ime je Naja in je moja najboljša prijateljica že od malih nog. Vedno me je znala poslušati in nikoli me ni želela spremeniti, kot nekateri drugi, saj sem bolj mirne in tihe narave. Vedno me je poiskala, ko sem se zgubila na svoji poti do cilja. Kot še komaj 5 letni punčki sva se skoraj vsak dan dobili na majhnem in starem mestnem igralu. To je bilo vedno samo najino mesto. Gugali sva se na gugalnicah, nemalokrat padli in se režali druga drugi. Odraščali sva skupaj. Bilo je veliko lažje, kot če bi odraščala sama. Z vsakim dnem sva postajali starejši, bolj odrasli, a še vedno polne radosti, veselja in živosti. Spreminjali sva se skupaj, zato sva se le malokrat skregali, pa še to zaradi nepomembnih malenkosti. Nikoli nisva pustili, da bi kdo posegel med najino prijateljstvo. Vedno sva držali skupaj in se podpirali. Ko se smeje ona, se smejem tudi jaz, pa tudi če sem čisto pri tleh. Njen smeh je enostavno nalezljiv, poln energije življenja. Ne predstavljam si življenja brez nje. Preprosto ne bi preživela.

~●~

Bilo je nekje konec septembra. Listi so bili obarvani z različnimi barvnimi odtenki, dnevi so se krajšali in krajšali, poletje se je dokončno poslovilo. Po nekaj tednih novega začetka sem končno uspela ujeti ritem urnika, ki je mimogrede res naporen. Poleg tega z Najo že od 11. leta trenirava tenis, zato je najin urnik še toliko bolj natrpan, a kljub temu si privoščiva nekaj uric na teden samo za najino prijateljstvo. Vedno znova se vračava na stara igrala, ki so danes že popolnoma zapuščena. Celotno zgodovino najinega prijateljstva poznava le midve in razpadajoča, nemočna igrala.
»A spet jamraš, kako si zaspana?« me je polna energije in z nasmehom na ustih zgodaj zjutraj pri uri fizike vprašala Naja. Nasmehnila sem se, pokimala in glavo spustila na roke, ki so mrtvo hladno ležale na mizi ter zaprla oči. »Daj no, poglej kakšno lepo vreme bo danes, pa še petek je!« me je spodbujala Naja. »Danes je kot nalašč primeren dan za najino guganje in smejanje na starih gugalnicah. Lahko bi šle tudi na dolg sprehod s tvojim psom Arom. Kaj praviš?« je še nadaljevala. »Z veseljem.« sem iskreno pa tudi utrujeno odgovorila. »A do takrat imamo še toliko ur, da me bo pobralo.« Naja se je le tiho zasmejala mojemu nerganju in se posvetila uri fizike, pri kateri se je profesorica neuspešno trudila, da bi jo kdo poslušal.
Končno je minil naporen dan, ki sem ga imela že zjutraj čez glavo. Z Najo sva sedeli na gugalnicah in se pogovarjali. »Si videla, kako te je danes gledal?« me je smeje vprašala Naja. »Sploh ni odmaknil oči od tebe. Sigurno si mu všeč, verjemi mi, predobro ga poznam. Pravzaprav se mi zdi, da je do konca zatreskan vate, Gaja.« Pogledala sem jo, se nasmehnila češ, da je to nemogoče. »Tvoj brat je zame tako rečeno misija nemogoče. Ali ne vidiš, kako se me vedno izogiba? Še pozdravi me komaj!« sem odgovorila. »Pa ti si res slepa. Seveda se te izogiba, ker noče priznati, da je zaljubljen vate. Zadnjič sem slišala, kako so mu prijatelji govorili, kako naj se ti približa. Vem, da ti tega ne bi smela izdati, a si moja najboljša prijateljica in tega ti nisem mogla zamolčati.« je še dodala. Moje oči so se zasvetile. Ali bi bilo to res lahko mogoče? Pogledala sem Najo. Njen obraz je bil resen in vedela sem, da tokrat misli resno. Zasmejala sem se od veselja in skočila iz gugalnice. »Aro, pridi, gremo na sprehod.« sem zaklicala mojemu psu mešančku, ki je nedaleč stran ležal na pesku.

Tako sva se sprehajali po mestu, bližnjem manjšem gozdičku in se režali na ves glas. Marsikatera starejša gospa naju je pogledala z grdim pogledom, ko sva se smeje sprehodili mimo nje. »Res ne razumejo, kako je lepo to življenje.« sem poudarila, ko sva se od starke oddaljile že nekaj metrov in naju zagotovo ni več mogla slišati. »Pa saj nas, mladino, tako ali tako nihče več ne razume. Vsi so skriti nekje v svetu odraslosti, polnem monotonosti in dolgčasa. Nikoli nočem postati ena od njih.« me je smeje dopolnila Naja.
»Spet me boli glava.« je potožila Naja, ko smo naredili že kar lepo število korakov po našem gozdičku. »Tvoje slabo počutje se kar naprej ponavlja.« sem zaskrbljeno odgovorila. »Pa saj ni nič. Zagotovo ni nič narobe.« me je hotela pomiriti. A jaz nisem bila tako prepričana. Ni mi bilo vseeno. Kako bi mi sploh lahko bilo? Skrbelo me je za njeno zdravje. Njeno slabo počutje se je kar naprej vračalo in to me je po tiho plašilo. Zadnje čase jo je večkrat bolela glava, iz nosa ji je tekla kri, včasih je celo bruhala, čeprav ni pojedla preveč ali pa narobe kombinirala hrano. Za njene težave je povedala le meni. Tudi staršem je zamolčala vse skupaj, saj ni želela, da jih skrbi. Zdelo se mi je, da ji je včasih žal, da mi je povedala, saj sem jo kar naprej nadlegovala, naj gre končno k zdravniku. A nikoli nisem bila uspešna. Vedno me je uspela vsaj za nekaj časa pomiriti.
Ko sva se končno vrnili iz dolgega sprehoda, sva se obe naenkrat z vso svojo težo vrgli na mojo posteljo. Aro je veselo skakal pod posteljo, a na koncu je tudi on omagal in trdno zaspal. »Misliš, da sem mu res všeč?« sem po dolgi tišini vprašala Najo. »Seveda si mu. Čeprav svojega brata s svojimi idiotskimi izpadi že kar nekaj časa ne prenesem, si želim, da bi bila vidva končno skupaj. Kdaj mu boš povedala, kako si tudi ti do ušes zaljubljena v njega?« mi je odgovorila. »Pa saj nisem tako zelo zaljubljena v njega, ali pač?« sem pogledala Najo in obe sva se zasmejali. Obema je bilo kristalno jasno, da sem res nora, če mislim, da nisem zaljubljena do neba in nazaj.
Minilo je nekaj tednov in Naja se je še vedno skoraj vsak dan počutila zelo slabo. Bila je vedno bolj utrujena, čeprav ni nikoli priznala, da je popolnoma brez energije. Zdaj me je že pošteno skrbelo zanjo, zato sem jo toliko časa nadlegovala, da se je končno odločila oditi k zdravniku. Prepričala sem jo, da za svoje težave pove tudi staršem. Poklicala je njeno zdravnico in se naročila za čez nekaj dni. »Gaja, prosim, pojdi z menoj.« me je po opravljenem klicu prosila Naja. Prikimala sem.
Po nekaj dneh sem z Najo odšla k njeni zdravnici. Nestrpno sem čakala v čakalnici in upala, da je vse v redu. Da ji bo zdravnica le priporočala več sadja in zelenjave za boljši imunski sistem, ki se ji je porušil zaradi malenkosti. Čeprav še sami sebi nisem hotela priznati, sem nekje v sebi slutila, da je nekaj zelo narobe. Nisem imela pojma, kaj. Pravzaprav sem bila prestrašena, najbrž celo bolj, kot Naja.
Po dolgem čakanju se je Naja končno vrnila iz pregleda. »Kri se mi je poslabšala. Ne vedo še točno, kaj je narobe.« je bila popolnoma resna. Zdaj sem bila prepričana, da je bila prestrašena vsaj toliko, kot jaz. Objela sem jo. »Vse bo še v redu, Naja. Ne skrbi, vedno ti bom stala ob strani.« sem jo spodbujala.
Dnevi so minevali in tukaj so bile že jesenske počitnice. Z Najo sva kot vsak konec tedna sedeli na gugalnicah ob stari brezi, na kateri sta bili zapisani začetnici najinih imen. Smejali sva se, kot vedno. A nekaj ni bilo v redu. Videla sem, kako se Naja trudi biti vesela, a od nekdaj je težko skrivala kaj pred mano. »Kaj je narobe?« sem končno zbrala pogum in jo vprašala. Moje srce je začelo noro tolči. Nekaj sekund je le strmela v svoje noge, nato je vdihnila jesenski zrak in me pogledala. »Bolna sem.« je rekla. Nasmehnila sem se. »Potem pa le pojdi domov v posteljo. Ne skrbi, saj so počitnice. Ne boš zamudila snovi. Če hočeš, ti bom delala družbo.« Prekinila me je s solznimi očmi. »Ne, Gaja, ne na tak način. Bolna sem. Zelo bolna. Prav si imela…« Moji vdihi so bili vedno krajši in plitki. »Levkemijo imam. Simptomi so se začeli kazati šele sedaj. In, če bi se želela zdraviti, je zdaj že skoraj prepozno. A se ne želim zdraviti. Vem, da zveni butasto in pesimistično. A zelo mogoče je, da bi bilo zdravljenje neuspešno. Svoje zadnje mesece nočem preživeti v bolnici. Hočem uživati, kolikor še lahko.« Po licih so se mi zlile solze. Nisem hotela dojeti, kar mi je povedala Naja. Nisem hotela slišati resnice. Nisem hotela izgubiti svoje najboljše prijateljice. Enostavno sem lahko le sedela in nemočno gledala, kako počasi in neopazno umira. Prijateljica, s katero sva si od nekdaj delili vse, s katero sem odrasla, s katero sem se smejala najbolj neumnim stvarem…

»Za to vem že nekaj dni, a… Gaja, bilo me je strah. Vem, da bi se lahko odločila drugače in, da si ti želiš, da bi se odločila drugače, a enostavno ne želim ležati na postelji in zapravljati čas.« je Naja prekinila tišino, ki je bila med nama. Čutila je, kako sem se po tiho, a z vso silo v trenutku razbila, kot se razbije vaza, na tisoče koščkov. »Kam želiš, da greva najprej? Na Jamajko, v Avstralijo ali kam drugam? Vzela si bom čas, kolikor je potrebno.« sem rekla po tem. Vedela sem, da si Naja ne bo premislila. Ko se za nekaj odloči, je ne premakneš niti za milimeter. In pravzaprav si tudi sama na njenem mestu ne bi želela ležati in se zdraviti, čeprav je čisto drugače, če se za to odloči druga oseba, in ne ti.
»Saj si nora.« se je iskreno zasmejala Naja. »Mogoče imaš prav.« sem se tudi jaz nasmehnila. »Ne veš, kako zelo te bom pogrešala. Še pomisliti nočem na to.« sem še dopolnila, medtem ko je solza tiho spolzela po mojem licu. Jesensko sonce je pogledalo izza oblakov. Na obrazu sem čutila svež in prijeten veter. Naja je odšla k stari brezi. »Se spomniš?« me je vprašala in pokazala na najini začetnici. »Seveda se.« sem se zasmejala. »Preostanek svojega življenja, kolikor mi ga je še ostalo, želim preživeti s svojo najboljšo prijateljico. Ni važno, kje.« je po tiho rekla in ves čas gledala v najini začetnici. Nasmehnila sem se.

~●~

Draga Naja,
zadnji meseci preživeti s tabo so bili moji najljubši v celem življenju. Minili so prehitro in priznam, še vedno si nisem opomogla, od kar si pred 3 meseci odšla. A vem, da si nikoli popolnoma sploh ne bom. Vedno bo obstajal del mene, ki te bo pogrešal tako zelo, da bo bolelo celo telo. Tako, kot ravno sedaj. Bila si moja najboljša prijateljica in vedno boš ostala.
Nočem biti žalostna, ker te ni več, saj vem, da ti ne bi želela, da bi kar naprej jokala. A zadnje dni enostavno ne zdržim pritiska. Kar naprej se vračam na najino mesto, se gugam na najinih gugalnicah in gledam tvoje prazno sedišče, na katerem ne sediš več. Brez smisla hodim po mestu in gozdičku, mestnem parku in se enostavno ne najdem. Včasih se spomnim tvojega smeha, ki je izžareval tako pozitivno energijo, da sem se enostavno morala smejati.
Edini, ki me res zna pomiriti, je tvoj brat. Počutim se veliko boljše, ko me objame, saj me objame prav tako, kot si me včasih ti. Zbližala sva se. A sedaj še nisem pripravljena na zvezo in to sem mu tudi povedala. In razumel me je. Vedno, ko se zlomim, mi stoji ob strani.
Še vedno vztrajam pri tenisu, čeprav me kar naprej spominja nate in najino smejanje, ko sva vedno znova zgrešili teniško žogico. Spet se znam smejati, tako kot sva se smejali midve. Počasi vztrajam in grem naprej z veliko volje in upanjem.
Vem, da se imaš lepo, kjerkoli že si. In nikoli, res nikoli, ti ne bo treba postati ena izmed odraslih, monotona in dolgočasna, kot si si zaželela nekega dne, ko sva se sprehajali po mestu.
Pogrešam te, Gaja