Nekdo

Obstala je. Še vedno nasmejana in polna energije. Še vedno ne zaigrana in pristna in popolnoma takšna, kot je. Takšna, kakršna želi biti. Zdi se, da je njen nasmeh tako nepremagljiv. In ne želi si ga izgubiti. Čeprav tisti nekdo stoji tam pred njo in ji nezavedno trga ta nasmeh iz ust. Hkrati bi zbežala daleč stran in ostala tam. Ta nekdo ji pomeni tako ogromno, tako velik del njenega srca pripada prav nekomu… Sprašuje se, je sebična, ker ne želi, da ta nekdo odide? Ali je res tako nemogoče, da bi se zgodilo to, česar se ona najbolj boji? In ne glede na to, kaj nekdo ve, misli, želi, hoče… V njeni glavi odzvanja le ena misel z željo, da bi jo nekdo slišal: »Prosim te, ne pusti me samo!«.

Ne odhajaj!