Dovolj

In je šla po gozdni potki v neznano. Brez cilja, brez obveznosti, brez skrbi. To pot je prehodila že tisočkrat prej. Ne bi se mogla izgubiti, tudi če bi hotela. In tega dneva se je res hotela izgubiti. Tako zelo je želela zaiti nekam daleč stran. Želela je vedeti, kako je, ko nimaš pojma kje si, ko ne veš, kaj se bo zgodilo naslednjo minuto, ko si preprosto izgubljen. Kar naprej je zaklenjena v njeno malo življenje, kar naprej točno ve, kaj bo počela, mislila, želela naslednjo sekundo in kar naprej je ta njen svet utesnjen, majhen in siv. In od vsega tega najbolj sovraži to, da sama nima ključa vrat, za katerimi je zaprta. Njo in njeno življenje upravljajo ljudje okoli nje, kot bi bila marioneta, ki visi na nitkah in počne točno tisto, kar si želijo drugi.
In zato je odšla stran od vseh, ki mislijo, da je srečna. Res mislijo, da ji ničesar ne manjka? Res je, vse ima, kar je le navidezno polno in bogato, a v resnici je tam le popolnoma prazna praznina. Ona pa si je vedno želela le nasmeh, objem, ljubezen, prav to, česar se ne da kupiti. Želela jih je prepričati, da se njenega življenja ne da kupiti, pa je niso slišali.
Bilo je dovolj. V to je bila tako zelo prepričana, da jih je zapustila, čeprav jih ima kljub vsemu neizmerno rada.
Prvič v življenju se je izgubila. In hkrati našla svoje pravo življenje.