Na drugi strani sveta

Pred ogledalom stoji dekle z dolgimi temnimi lasmi, z globoko modrimi očmi, dolgimi trepalnicami in z rdečimi ustnicami. Njen obraz je brez ene same majhne drobne napakice. Na polički zraven ogledala so ličila, parfumi, uhani, zapestnice, razne sponke vseh možnih barv. Njena soba je nežne vijolične barve, ki poudarja popolnost njenega sveta. Na postelji ležijo igračke iz otroštva, po steni so nalepljene slike nje in prijateljic, po sobi pa odzvanja glasna glasba. Ona pa še vedno stoji tam, pred ogledalom, in si po tiho govori: »Počutim se tako grozno v svojem telesu. Ne maram se. In prepričana sem, da me tudi ostali ne. Ne maram svojih las in oči in prav nič ne zgleda dobro na meni. Zakaj nisem nekdo drug?«

Nad umazano, blatno lužo stoji deklica. Suhljata in drobna je in njeni lasje so mokri. Njena polt je temna kot čokolada, njene oči so črne kot oglje in njene ustnice so temno rdeče barve, brez sijaja. Njen obraz je popoln, kot obraz dekleta na drugi strani sveta. Bosa je in na sebi ima le preveliko in raztrgano majico. Stoji sredi ulice, ki je polna luž. Bilo je neurje. Ona pa je bila sama, brez strehe nad glavo. Tako kot že skoraj celo njeno otroštvo. Izpostavljena je nasilju in izživljanju, a vse to preživi. Najhuje je, ko pred njo stopi moški, saj ve, kaj bo želel početi. Ona pa še vedno stoji tam, nad blatno lužo, in si po tiho govori: »Moram priskrbeti hrano mojima sestricama. Nočem, da bi doživljali to, kar moram jaz. Imeli bosta lepše življenje. Preživela bom!«.