Zaljubiti se

Preprosto je bilo, še vedno je, pa ne bi smelo biti. Sprašuje se, koliko časa bo še čutila, mislila o tem, hrepenela po nedosegljivem, si želela tega tako zelo, da boli vsak delček njenega srca. Bo sploh kdaj minilo?
Niti besede mu ne bi bilo potrebno spregovoriti. Ko je stala pred njim, so ji njegove oči izdale vse, kar ni želela slišati. Takrat bi najraje prekrila obraz, se skrila pred realnostjo in pozabila na vse. Pa ni šlo. Zaslišala je besede, ki so jo zabodle v srce bolj, kot da bi jo zabodel z nožem. Njeno telo je preplavilo tisoče mravljincev, v očeh je začutila solze. Nasmehnila se mu je, prepričevala sama sebe, da se njen svet ni sesul in odšla.

Njeni koraki so bili hitri, kar naprej je mislila, kaj se je pravkar zgodilo. Kot vedno je tudi sedaj svoja čustva potisnila globoko vase in se poskušala pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. Želela si je nadeti tisti nasmeh, ki ga je nosila le trenutek pred tem, a je bilo le še težje. Želela je zdržati le toliko časa, da bi njena želja po joku minila. Ni želela govoriti o tem, ni želela misliti, kaj se je zgodilo, ni želela objema, ni želela ničesar, kar bi jo spominjalo na njega.
Od tistega trenutka je minilo že toliko časa, da se je pravzaprav počutila kot običajno. Zatrla je bolečino in mislila na druge stvari. Potem je ostala sama, usedla se je na tla, nekaj časa strmela pred sabo in ugotovila, da se ne more več boriti s samo seboj. Želela si je le, da bi lahko nehala misliti na njega, da bi lahko pozabila, da bi se zbudila in ne bi čutila prav ničesar. »Zakaj za vraga sem se zaljubila?« je zašepetala v solzah. 

Priznam, zaljubila sem se vanj!